Od algoritmov do grozodejstev: Izraelska tehnološka tiranija v Palestini in drugod

Besedilo temelji na pogovoru s Shirom Heverjem, BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije) koordinatorjem za vojaški embargo, ki je potekal v sklopu Tedna izraelskega apartheida 2025.

Montaža: Danes je nov dan

Vse od svoje ustanovitve leta 1948 Izrael Palestince podreja invazivnemu nadzoru. A z izkoriščanjem povečanih računalniških zmogljivosti, izboljšanimi oblačnimi storitvami in zbiranjem ogromnih količin podatkov je izraelski vojaško-industrijski kompleks v zadnjih letih še dodatno utrdil svojo represivno moč. Razvija namreč različne tehnologije, kot so sistemi umetne inteligence in vohunska programska oprema, s katerimi vzpostavlja vseobsežno kontrolo nad vsakdanjimi življenji Palestincev, utrjuje sistem apartheida, ustrahuje in nenazadnje – omogoča trenutni genocidni napad na Gazo. Vendar pa tudi v trenutnih obupnih razmerah Shir Hever vidi kančke upanja.

Izrael za utrjevanje apartheida ter kontrolo prebivalcev in izvajanje pobojev uporablja vrsto digitalnih orodij. Na zasedenih palestinskih ozemljih Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema so Palestinci izpostavljeni obsežnim biometričnim nadzornim sistemom. Takšen intenziven nadzor je mogoč predvsem zaradi obsežnega zbiranja in obdelave podatkov, pridobljenih z uporabo napredne tehnologije in vsiljivih metod.

Dandanes nenehno ustvarjamo podatke – ne samo s prostovoljnimi interakcijami v digitalnem svetu, ampak tudi takrat, ko oddamo spletni obrazec, se pojavimo na fotografiji ali nas na ulici posname nadzorna kamera. Še toliko bolj invazivno pa je, če sistemi za prepoznavanje obrazov zajamejo, prepoznajo in shranijo našo fotografijo. S tem nastajajo podatkovne točke, ki so v lasti podjetij ali držav in nad katerimi nimamo nadzora. Ker zbiranje podatkov postaja privzeti model kapitalizma, živimo v dobi podatkovnega kolonializma, kjer obsežne zbirke podatkov ustvarjajo ekonomsko vrednost, ljudje pa se spreminjamo v proizvajalce podatkov in vir profita tehnoloških korporacij. Enak model pa lahko uporabljajo tudi države za krepitev nadzora nad svojimi prebivalci. Točno to se dogaja v Palestini.

Množični nadzor, ki mu je podvrženo palestinsko ljudstvo, je najbolj očiten in tudi distopičen primer podatkovnega kolonializma – tudi zato, ker ga izvaja država naseljenskega kolonializma. Izrael kontinuirano in obsežno zbira podatke o Palestincih proti njihovi volji. Poročilo Amnesty International Automated Apartheid iz leta 2023 razkriva nekatere srhljive učinke kontinuiranega zatiranja na vsakdanja življenja, kjer se na primer ženske bojijo sneti hidžab, saj kamere v soseski snemajo tudi v notranjost njihovih domov.

Stalni nadzor in posledično zbiranje podatkov dosežeta vrhunec na številnih (avtomatiziranih) nadzornih točkah na okupiranih palestinskih ozemljih, ki jih morajo Palestinci prečkati vsak dan. Po predložitvi zahtevanih dokumentov ter skeniranju torb, vozil in obraza se soočijo z napravo, ki jim lahko brez pojasnila zavrne vstop. Ker razlog za zavrnitev ni podan, se oseba pogosto sprašuje, zakaj je bila zavrnjena. Takšna oblika avtomatiziranega odločanja še poglablja zatiranje in prevlado nad Palestinci. Ti začnejo spreminjati svoje vedenje ter nadzorovati sebe in druge, pri čemer ponotranjijo tudi zatiralski način razmišljanja: “Morda me ne spustijo skozi, ker se je moja sestra udeležila na protesta, zato ji bom rekel, naj tega ne dela. Ali pa je mogoče moj sin napisal članek, ki kritizira okupacijo, in tega ne bi smel storiti.”

Izraelska nadzorna točka Temple Mount. Wikipedia Commons.

Poročilo osvetljuje tudi razvejan in kompleksen nadzorni sistem na Zahodnem bregu, ki ga med drugim sestavljajo sistemi Blue Wolf (Modri volk), Red Wolf (Rdeči volk) in Wolf Pack (Volčji trop). Blue Wolf se uporablja za zbiranje podatkov. Izraelski vojaki z uporabo te aplikacije na pametnih telefonih registrirajo Palestince, skenirajo njihove obraze in zbirajo njihove biometrične podatke. Igrificirana narava aplikacije je močan motivacijski dejavnik za pridobivanje čim večje količine podatkov – morda celo bolj kot dejanske nagrade, kot so dodatni dnevi dopusta, ki jih vojaki prejmejo na podlagi števila registriranih oseb. Red Wolf zaznava obraze s pomočjo stacionarnih kamer, nameščenih na kontrolnih točkah in v mestih, kot sta Hebron ali Vzhodni Jeruzalem, kjer je pod nadzorom večina ulic. Podatki, zbrani z obema sistemoma, se usmerjajo v podatkovno zbirko Wolf Pack, ki jo je mogoče nadalje obdelovati, analizirati in uporabljati proti Palestincem z uporabo umetne inteligence.

Od oktobra 2023 smo priča grozljivim posledicam zbiranja podatkov v Gazi. Čeprav se je Izrael leta 2005 formalno umaknil z ozemlja, se množični nadzor nad prebivalci Gaze nikoli ni končal. Izrael še vedno upravlja register prebivalcev, ki je kot orodje zatiranja nastal leta 1967, nato pa prerasel v mehanizem, ki podpira genocid in iztrebljanje. Poleg tega Izrael nadzoruje tudi vse telekomunikacije na tem območju. Med trenutno agresijo se je zbiranje podatkov še dodatno okrepilo z uporabo mreže stacionarnih kamer in tankov, opremljenih s kamerami, nadzorom brezpilotnih letal, sistemi za prepoznavanje obrazov, vohunsko programsko opremo ter prisluškovanjem telekomunikacijam in spremljanjem družbenih medijev. Izraelska vojska je pod vodstvom obveščevalne in nadzorne enote 8200 razvila sisteme umetne inteligence, ki temeljijo na napovedni analitiki, v katere se stekajo obsežne baze zbranih podatkov. Poročila razkrivajo uporabo več medsebojno povezanih sistemov, med katerimi so Gospel, Lavender, Where's Daddy? in Depth of Wisdom. Gospel identificira zgradbe in strukture za uničenje, Lavender določa človeške tarče, Where's Daddy? jih identificira na njihovih domovih in označi za napad, Depth of Wisdom pa mapira mrežo predorov.

Vsi ti sistemi so del množične “tovarne” tarč, ki daje prednost količini pred kakovostjo. Pri ustvarjanju človeških tarč sistem Lavender vsakemu prebivalcu Gaze dodeli oceno med 1 in 100, ki določa verjetnost, da je ta oseba borec. Pri tem ne prizanaša niti dojenčkom. Višja kot je ocena, večja je verjetnost, da bo Izrael to osebo uvrstil na seznam tarč in s tem upravičil njen umor. Z uporabo tovrstnih sistemov umetne inteligence se je spremenil tudi faktor kolateralne škode – število mimoidočih ali nedolžnih civilistov, ki jih je dovoljeno ubiti, da se doseže tarča. Medtem ko je bil najvišji faktor kolateralne škode prej približno 15, se je zdaj povečal na okoli 20 za domnevne borce in celo na 100 za domnevne poveljnike. Obenem je bilo na seznam tarč uvrščenih 40.000 oseb z najvišjimi ocenami. Če izračunamo, koliko ljudi je bilo s tem targetiranih, tako da ta seznam pomnožimo s faktorjem kolateralne škode, pridemo do osupljivega rezultata – 4 milijone ljudi, kar presega število 2,3 milijona prebivalcev Gaze. To pomeni, da je vsak posameznik v Gazi postal legitimen cilj izraelskih napadov.

Razsežnost uničenja v Rafi, Gaza. Wikimedia Commons.

Umetna inteligenca vsekakor pomembno prispeva k večjemu številu žrtev in obsegu uničenja. A ne zaradi narave tehnologije, temveč zaradi pravil in politik, ki spremljajo njeno uporabo. V nasprotju s trditvami, da vojska zgolj izvaja ukaze, ki jih podaja umetna inteligenca, je grozljivo število smrtnih žrtev tudi posledica načina, kako jo Izrael uporablja. Omenjeni sistemi namreč ustvarjajo priporočila in so dejansko zasnovani za povečanje števila tarč, ne pa za njihovo natančnejše določanje. Uporaba tehnologije je sprostila prejšnja pravila, saj izvajalce akcij – vojake – distancira od sprejemanja odločitev za napade. Prav zaradi tega se uporablja tudi kot izgovor in izmikanje odgovornosti.

V svojih akcijah pa Izrael ni sam, temveč ima zunanjo pomoč. Sistemi nadzora in targetiranja potrebujejo podatke, ti pa morajo biti shranjeni v oblačnih shrambah. Tehnološka infrastruktura je ključni element obsežnega nadzornega omrežja in “tovarne” tarč – in prav to Izraelu zagotavljajo velike tehnološke korporacije. Google in Amazon Izraelu nudita novi oblačni sistem Nimbus, ki deluje od avgusta 2024. Znotraj oblaka so izraelski vojski na voljo še dodatne Googlove tehnologije, ki vključujejo tudi umetnointeligenčne aplikacije za prepoznavanje obrazov, sledenje objektom in analiziranje čustev. Microsoft je po oktobru 2023 dodatno okrepil svoje partnerstvo z Izraelom, saj je njegova oblačna storitev Azure uporabljena v vojaške in obveščevalne namene, obenem pa podjetje zagotavlja tudi na tisoče ur tehnične podpore. Vse to jasno kaže, da tehnološki velikani prostovoljno in zavestno ponujajo svoja orodja v podporo genocidu.

Protestnik z napisom "Microsoft powers genocide". BDS Movement.

A podpora tehnologijam zatiranja, ki jih Izrael razvija in preizkuša na palestinskem ljudstvu, je še obsežnejša. Izraelska zasebna podjetja vohunsko opremo najprej uporabljajo na zasedenih palestinskih ozemljih, nato pa jo s podporo države prodajajo po svetu. Med njimi je tudi podjetje NSO Group, ki je razvilo zloglasni vohunski program Pegasus. Odbor PEGA (Uporaba programa Pegasus in podobne vohunske programske opreme za nadzor) Evropskega parlamenta je v svojem poročilu prišel do ugotovitve, da “lahko z gotovostjo domnevamo, da so vse države članice kupile ali uporabljale enega ali več sistemov vohunske programske opreme.” Zaradi načina delovanja tovrstne opreme je nemogoče, da bi jo obravnavali kot nevtralno tehnologijo, ki lahko pomaga pri preiskavah. Kot slikovito opiše Shir Hever: "Vohunska programska oprema ne pridobiva informacij iz telefona. Vohunska programska oprema popolnoma uniči zaščito telefona, prevzame nadzor nad njim in ustvari klon, tako da se vse, kar naredite na klonu, hkrati zgodi tudi na izvirnem telefonu." To pomeni, da lahko podatki iz preiskovanega telefona pripadajo uporabniku ali pa so bili podtaknjeni. Ni načina za preverjanje, kaj je res in kaj ne. Zaradi tega so zbrani podatki neuporabni v sodnih postopkih, to pa pomeni, da se vohunska programska oprema uporablja izključno za kršenje človekovih pravic in zastraševanje. Čeprav so nekatere države razvile lastne vohunske tehnologije (npr. NSA v ZDA), je Izrael edina država, ki to tehnologijo aktivno trži in prodaja drugim – in to ne nujno le državam. Ko se nevarna tehnologija, kot je Pegasus, prodaja izključno zaradi dobička, je uporaba v zlonamerne namene zelo privlačna in tudi z lahkoto dosegljiva. Glede na delo PEGA odbora se zdi, da je EU seznanjena z nevarnostjo uporabe tovrstnih tehnologij. V Evropskem parlamentu so sicer že obstajale pobude za omejitev njihove uporabe, a žal imajo nekatere države članice drugačne načrte.

Izraelski vojaško-industrijski kompleks, ki razvija in uporablja tehnologije, kot so zgoraj opisani sistemi za nadzor, umetnointeligenčni sistemi targetiranja in vohunska programska oprema, je svoje delovanje spremenil v tržno privlačen model nadzora nad prebivalstvom in zagotavljanja notranje varnosti. Izrael se lahko zdaj oglašuje kot zagonska država, ki proizvaja orodja za urbano vojskovanje, primerna za vedno bolj razširjeni področji protiterorizma in varnostnih ukrepov. Z oglaševanjem teh tehnologij kot preizkušenih v boju je Izrael izkoristil globalno povpraševanje in ustvaril industrijo, ki temelji na konfliktih in zatiranju. Uspeh pri izvozu teh tehnologij pa ni zgolj rezultat inovacij, temveč je močno odvisen od obsežne vojaške, ekonomske in politične podpore, ki jo Izrael prejema od Združenih držav Amerike in drugih partnerjev. Ta podpora omogoča in ohranja njegovo vojaško in ekonomsko strategijo. S povečanim poudarkom na militarizaciji in varnosti Evropska unija sledi ameriškemu vzoru, naraščajoči obrambni proračun pa vojaške cilje postavlja pred življenjski standard in ključne socialne storitve. Prek programov, kot je Obzorje Evropa, EU znatna sredstva namenja razvoju naprednih orožij in zatiralskih tehnologij, pogosto v sodelovanju z izraelskimi univerzami in vojaškimi podjetji, obenem pa se opremlja z izraelskim orožjem, ki je bilo v večini primerov "preizkušeno na terenu".

Čeprav se trenutna situacija zdi brezizhodna, že obstajajo pobude, ki ponujajo konkretne priložnosti za prihodnje delovanje. Prav v teh pobudah Shir vidi upanje. Zaradi pomanjkanja streliva je bil Izrael denimo prisiljen sprejeti strogo politiko glede uporabe orožja. To pomanjkanje pa je posledica ukrepov nekaterih vlad, ki prekinjajo ali omejujejo trgovino z orožjem zaradi pravnih posledic in pritiska javnosti. Tudi direktne akcije proti orožarskim podjetjem in pošiljkam orožja (kot je recimo blokiranje ladje v Španiji, ki je prevažala izraelsko orožje, ali zaprtje ene od tovarn Elbit Systems v Združenem kraljestvu) so se izkazale za uspešne. Čeprav je vojaški embargo omejen, deluje, saj je pomanjkanje orožja že sprožilo iracionalne odzive izraelske vlade. Nedavno sprejeti letni proračun tako vključuje naložbe v višini več deset milijard dolarjev za lastno proizvodnjo orožja, čeprav Izrael za to nima niti zadostnih sredstev niti zmogljivosti. Izraelska vojska prav tako ne more nadaljevati z genocidom brez politične in gospodarske podpore, ki jo prejema od različnih držav, vključno z EU in njenimi članicami. Režim kolonialnega apartheida bi se brez te podpore stežka ohranil.

Zdaj, ko že opažamo prve rezultate, je še toliko bolj pomembno, da ne podležemo obupu.. Nadaljevati moramo z ozaveščanjem sebe in drugih ter se aktivno vključevati v skupnostne akcije in gibanja, kot je BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije). Obenem moramo okrepiti pozive k prepovedi trgovanja z orožjem z Izraelom prek nacionalnih kampanj za vojaški embargo ter zahtevati prepoved uporabe zatiralskih tehnologij in zastraševalnih metod, kot je vohunska programska oprema, znotraj EU.