Ob obilici informacij o kršitvah človekovih pravic s pomočjo sistemov tehnološkega nadzora bi težko verjeli, da bi o tej temi kdo pisal pozitivno. Pa vendar smo v časniku Delo nedavno zasledili kolumno Zakaj me kitajske kamere ne motijo avtorice Mojce Pišek.
Avtorica si na začetku sicer opere roke, ko prizna, da nadzorne kamere kratijo pravico do zasebnosti, ki je temeljna človekova pravica, a je to ne ustavi pri občudovanju kitajskega sistema nadzora. Trdi, da je zaradi nadzornih kamer ponoči v velikih kitajskih mestih varna. Trdi, da kitajskih oblasti ne zanima, kaj ljudje počnejo in kje se gibljejo. Trdi, da s sistemom nadzora dejansko ščitijo vse pripadnike družbe in da je država odgovorna ljudjem. Trdi, da so nasprotniki nadzornih sistemov bodisi moški bodisi zahodnjaški individualisti, najverjetne pa kar oboje hkrati. In trdi, da je za veliko težav kriv kapital. No, končno se z nečim strinjamo.
Nadzorstvo že v osnovi ni namenjeno zagotavljanju varnosti, temveč omogočanju nadzora (mimogrede, od tod tudi ime). Nadzor pa tistemu, ki nadzira, daje moč. Nizkotehnološke prakse sistematiziranega nadzora so stare stoletja in izvirajo iz potrebe po kontroli družbenih skupin, ki bi za oblastnike lahko predstavljale problem: Britanci so že v 18. stoletju uvedli množični nadzor nad irskim prebivalstvom, vključno s cenzusom in zbiranjem statističnih podatkov. To jim je omogočilo, da so lažje spremljali in preprečevali upore. Enako taktiko so uporabljali tudi v Indiji, nič drugače pa niso ravnali drugi evropski in ameriški kolonizatorji. Njihove “pozitivne” izkušnje so utrle pot uporabi visokotehnološke nadzorne tehnologije danes. Ta je doživela bum zaradi spodkopane skrbi za pravico do zasebnosti po 11. septembru in sorodnih dogodkih, ki so na piedestal postavili varnost za vsako ceno. Ameriška profesorica in raziskovalka vplivov digitalnih tehnologij Shoshana Zuboff pravi, da smo s tem omogočili razrast in dominanco kapitalizma nadzora, kjer tehnološke korporacije pridobivajo in analizirajo ogromne količine osebnih podatkov, da bi vplivale na vedenje in pridobivale dobiček. Hkrati pa je omogočilo tudi plodna sodelovanja med zasebnimi in državnimi akterji, ki v imenu “nacionalne varnosti” uvajajo do sedaj nevidene vsiljive ukrepe, ki omogočajo vdor in nadzor nad našimi življenji.
Kamere in spremljajoči visokotehnološki sistemi, denimo prepoznava obrazov, umetnointeligenčno sledenje osebam ali “branje” čustev, niso nujno implementirani z namenom škodovanja. Kljub temu pa vedno vključujejo zbiranje podatkov in lahko nesorazmerno vplivajo na nekatere člane družbe. S postavljanjem nadzornih kamer in sledenjem (digitalnemu) življenju posameznikov države izvajajo prikrito (včasih pa tudi odkrito) represijo nad določenimi družbenimi skupinami, ki se zaradi tega nadzora pogosto samoomejujejo. Praviloma bi se takšna praksa prepoznala kot državni terorizem (terorizem = uporaba nasilja, nasilnega ravnanja, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi), a se temu očitno reče močna država, ki skrbi za varnost (po Pišek).
Pri tem se vsaj nam postavlja pomembno vprašanje: varnost za koga? Izraelske nadzorne kamere na Zahodnem bregu Palestincem ne zagotavljajo nobene varnosti – prav nasprotno. S pomočjo visokotehnološkega nadzornega sistema so identificirani, ustrahovani, cenzurirani, zasledovani in targetirani. Umetnointeligenčne nadzorne kamere v Londonu naj bi prepoznavale iskane zločince, a vse prevečkrat napačno identificirajo temnopolte moške, ki so zaradi tega pridržani in marginalizirani. Tudi na Kitajskem, ki jo avtorica omenjene kolumne hvali, se kamere uporabljajo za nadzorovanje Ujgurov in določanje, kdo naj bo poslan v zloglasne “centre za prevzgojo”.
Tudi če se pretvarjamo, da nas pravice marginaliziranih skupin ne zanimajo, kamere ponujajo zgolj lažno varnost za skupine, ki imajo določeno družbeno moč. Vse preveč primerov uličnega nasilja in femicidov ob prisotnosti kamer nas opominja na dejstvo, da te za žrtve de facto ne spremenijo ničesar. Zbrani podatki so uporabni zgolj za kazenski pregon in povečevanje pooblastil, ne pa za dejansko preprečevanje nasilja, ki se lahko zgodi le z ukrepi za izboljšanje socialnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih sistemov, usmerjenih v skrb za sočloveka. Oziroma kot opozarja Domen Savič, direktor organizacije Državljan D, ki spremlja uporabo nadzornih kamer v Sloveniji: “Nadzorne videosisteme [se] uvaja brez jasnih merilcev uspešnosti tega ukrepa”.
Ob omembi nevarnosti fizičnih in digitalnih sistemov nadzora mnogi še vedno zamahnejo z roko, češ: “Če nisi storil ničesar narobe, nimaš česa skrivati.” A pri tem pozabljajo, da po eni strani s tem vlagajo ogromno zaupanja v pravilnost in moralnost delovanja državnih organov in tistih na oblasti, po drugi strani pa se tako zbrani podatki že danes uporabljajo za preganjanje aktivistov, žvižgačev in političnih nasprotnikov ter profiliranje in diskriminacijo marginaliziranih družbenih skupin. In tako kot smo se med slovenskimi protesti 2020/2021, ob nedavni paradi ponosa v Budimpešti ali pa ob prepovedi nenasilne protestne skupine Palestine Action v Združenem kraljestvu naučili, da si lahko hitro na napačni strani “zakona”, nam naj bodo zgodbe in pričevanja žrtev nadzornih sistemov v poduk. V luči reakcionarne politike, porasta radikalne desnice, militarizacije in krčenja pravic se moramo začeti spraševati: “Če ne jaz, kdo je tarča?” in “Če ne še danes, kaj pa v prihodnosti?” Le tako bomo sprevideli, da kamere ne pomenijo svobode, temveč represijo.