Izraelski izvozni model
Le dan pred zadnjo krvavo operacijo v Gazi z imenom Protective Edge, ki se je začela z zračnimi napadi 8. julija letos in v kateri je umrlo vsaj 2131 ljudi, od tega 1437 civilistov, je v Tel Avivu potekala konferenca Israel Defense Air and Space. Ključni namen konference je bila predstavitev novih dosežkov izraelske znanosti in tehnologije na področju zračnih in vesoljskih tehnologij, ki so z leti postale ključen del izraelskih obrambnih sil in ekonomskega visokotehnološkega razvoja. Razstavljena vojaška oprema v konferenčnem centru in taktike, predstavljene med nagovori, so bile že naslednji dan uporabljene v operaciji, utemeljeni ravno na zračnih silah.
Kljub naključni časovni povezavi med napadom na Gazo in konferenco, pa dogodka nikakor nista nepovezana. Izrael je svojo ekonomijo zgradil na močni povezavi med znanostjo, vojsko in državo. Ne zgolj, da so bili mnogi vodilni politiki prej vojaški oficirji, ampak tudi mnogi podjetniki začenjajo svojo kariero znotraj IDF (Izraelske obrambne sile), kjer na terenu prepoznavajo vojaške potrebe, ki jih kasneje prenesejo v prakso. Ta trojna prepletenost visokotehnološke industrije, vojske in politike je bila dobro vidna na tretji konferenci Unmanned Vehicles Isreal Defence, ki je potekala dobre tri tedne po zaključku operacij v Gazi. Konferenco, ki je potekala 17. septembra letos, je otvoril minister za obveščevanje, sledili pa so mu predstavniki Izraelskih zračnih sil in Elbit Systems, vodilnega podjetja na področju brezpilotnih letal.
Na konferenci so sodelovala vsa vodilna izraelska vojaška podjetja, katerih produkti so pred nekaj tedni pustošili po Gazi. Vojna je postala odlična poslovna priložnost, okupirana Palestina pa laboratorij za testiranje novih taktik in orožja. Kot v dokumentarnem filmu The Lab opozarja Yotam Feldman, vojaške operacije niso mrtvilo za izraelsko ekonomijo, ampak so, ravno nasprotno, eno izmed njenih ključnih gonil. Če v običajnem dojemanju obstaja nasprotje med vojno in vsakdanjim življenjem, saj se med operacijami slednje ustavi, pa sta se v izraelski družbi vojna in običajno življenje prepletla. Kljub stalnim in obsežnim operacijam v Gazi v letih 2008 - 2009, dvakrat 2012 in letos, izraelska ekonomija cveti. Ali kot bi rekel Yotam Feldman: ne kljub operacijam, ampak prav zaradi njih.
Indikativen primer vojaške ekonomije Izraela je brezpilotno letalo Hermes 900, ki je bilo letos prvič uporabljeno v bitkah. Prav to brezpilotno letalo je bilo tudi med produkti Elbit Systems, predstavljenimi na (še eni) konferenci Israel Unmmaned Systems, ki je potekala v tednih po operacijah. Izdelek se je izkazal za uspešnega, saj je bil v stalni uporabi v operacijah izraelskih zračnih sil in je zaradi svoje uspešnosti dvignil cene delnic podjetja. Že pred ofenzivo v Gazi sta letalo kupili Brazilija (za varovanje svetovnega prvenstva) in Švica, toda po nedavni rabi v vojaških operacijah ga bodo lahko tržili s ključnim izraelskim prodajnim sloganom – testiran v borbah.
Ključna prednost izraelske vojaške industrije je stalna prisotnost vojaškega konflikta, kar ponuja mnogotere možnosti za testiranje novih orožij, ki jih razvija cvetoča visokotehnološka industrija. Tako se Hermes 450, veliko manjši predhodnik zgoraj omenjenega letala, oglašuje kot »battle proven«, saj predstavlja ključni del izraelske robotizirane letalske flote. Ravno to uspešno testiranje na terenu in predvsem v bombardiranju okupirane Gaze je Izraelu omogočilo, da je postal ena vodilnih sil na področju vojaške industrije. Kot trdi Barbara Opall-Rome, vodja izraelskega oddelka ameriške revije Defense News:
»Za obrambno industrijo je takšna kampanja kot zelo močna energijska pijača – preprosto proizvede izjemen potisk naprej. Borba je kot najpomembnejši certifikat odobravanja na mednarodnih trgih. Takoj po operaciji, ali pa morda že med njo, prispe mnogo delegatov iz držav, ki cenijo izraelske tehnološke sposobnosti in se zanimajo za testiranje novih produktov.«
Svojo konkurenčno prednost Izrael gradi prek stalnega vojaškega udejstvovanja na terenu, pa naj bo to v oblegani Gazi, na okupiranem Zahodnem bregu ali v napadenem Libanonu. Tesna prepletenost vojske in industrije, kjer se oprema razvija skupaj s potrebami vojske, je ključna metoda v stalnem visokotehnološkem izpopolnjevanju arzenala. Točno te izkušnje na terenu so Izraelu omogočile, da je kot izjemno majhna država z 8 milijoni prebivalcev v letu 2012 postal šesti največji izvoznik vojaške opreme na svetu. Izrael je prav tako država z največjim izvozom vojaške opreme na prebivalca, saj letno izvozi za skoraj 300 dolarjev vojaške opreme na osebo.
Niše vojaške industrije
Močno prepletenost vojaške industrije, politike in družbe dobro ponazarja indeks militariziranosti, ki ga izdeluje Bonn International Center for Conversion in po katerem je Izrael najbolj militarizirana družba na svetu. Izrael tako nima zgolj enega največjih proračunov za vojsko, ampak tudi eno večjih vojsk glede na število prebivalcev. Močno prepletenost vojaškega in civilnega dodatno spodbuja obvezno in dolgotrajno služenje vojaškega roka, zaradi katerega večina prebivalstva bolj ali manj aktivno sodeluje pri obleganju Gaze, varovanju Golanske planote in nadzorovanju pretoka ljudi prek nadzornih točk na okupiranem Zahodnem bregu. Znanje, pridobljeno na terenu, se »uspešno« prenaša v visokotehnološko industrijo, katere ključni segment je industrija varovanja in nadzorovanja.
Izrael je ena izmed prestolnic visokotehnološke industrije, ki pa je hkrati, za razliko od Irske in Tajvana (s podobnim razvojem visoke tehnologije), razvila tudi cvetočo industrijo varovanja in nadzora. Leta 2009 je v Izraelu delovalo 600 podjetij na področju varnosti, industrija pa je zaposlovala 25000 ljudi. Varnostna industrija je drugi največji sektor v izraelski visokotehnološki industriji, takoj za informacijskimi tehnologijami, tudi slednje pa so v svoji rabi in proizvodnji močno prepletene z vojaško tehnologijo. Vrtljiva vrata med vojsko, ekonomijo in znanostjo odlično predstavi Neve Gordon v svoji analizi politične ekonomije izraelske varnostne industrije. Leta 1998 je Univerza v Tel Avivu ocenila, da se je kar 35 % start-up podjetnikov urilo v razvojnih oddelkih vojske, hkrati pa Gordon omenja, da kar 45 % podjetij, ki delujejo na področju razvoja tehnologije nadzora, zaposluje v vodstvenem kadru vsaj enega bivšega vojaškega uslužbenca.
Pri tem razvojnem modelu ključno vlogo igra državna politika, ki je osredotočena na gradnjo izobražene populacije, saj nameni najvišji delež BDP za raziskave in razvoj. Ključen pa je poudarek, da gre kar polovico teh sredstev za raziskave na področju vojske. Mnogo te tehnologije, znanj in človeških veščin se nato pretoči v ekonomijo. Kopica izraelskih produktov na polju medicine, računalništva in informacijske tehnologije ima svoje korenine v vojaških izdelkih, kar pa še bolj očitno velja za vse produkte industrije varovanja in nadzorovanja. Ideje, prakse in tehnologije močne varnostne industrije so se in se še razvijajo, plodijo, širijo in preizkušajo na palestinskih telesih med vojaškimi operacijami, nadzorovanjem okupiranega terena, varovanjem nelegalnih naselbin, kršenjem ženevske konvencije na nadzornih točkah, med pacifiziranjem urbanega terena in ustrahovanjem lokalnega prebivalstva. Izrael tako predvsem gradi na svojih vojaških izkušnjah, ki se kalijo v laboratorijih okupirane Palestine in »asimetričnem konfliktu nizke intenzivnosti«, v katerem se izurjena in dobro opremljena vojska sooča z neorganiziranim uporom revne, slabo oborožene in slabo izurjene populacije.
Izraelska izkušnja pa ni zgolj gonilo »kreativnosti«, ampak je predvsem odlična oglaševalska strategija za industrijo, ki je izvozno usmerjena. Izrael je izvozno gospodarstvo in eden ključnih izvoznih produktov je ravno trženje vojaške izkušnje, ki se prevaja v raznolike tehnike, taktike in produkte nadzora. Izkušnjo tržijo na dva načina: bojne izkušnje se spremenijo v odličen slogan, kjer se vsaka spektakularna operacija IDF v Gazi izrablja za oglaševalsko priložnost. Eli Gold, direktor podjetja Meprolight, ki proizvaja elektro-optično opremo za vojsko, tako ob zadnji operaciji v Gazi pojasnjuje: »Po vsaki takšni kampanji, kot se sedaj izvaja v Gazi, doživimo povečanje števila strank iz tujine.« In dodaja: »Seveda agresivno oglašujemo v tujini, vendar IDF operacije zagotovo vplivajo na tržne aktivnosti.« Vojna tako ni več zgolj profitabilen spektakel nasilja, ampak oglaševalska strategija. Če so se v napadu izpred dveh let tržila brezpilotna letala, pa se je letos preko stalnega medijskega poročanja o njegovi uspešnosti tržil predvsem protiraketni sistem Iron Dome.
Druga plat trženja resničnih bitk pa je prevajanje izkušenj s terena v inovativne, visokotehnološke produkte, ki se odzivajo na potrebe vojaških operacij. Izrael ima kljub velikemu izvozu in produkciji orožja zgolj tri podjetja na lestvici največjih svetovnih proizvajalcev vojaške opreme (Rafael, Elbit Systems in Israel Aerospace Industries). Vojaška industrija države ni usmerjena v velike produkte, ampak se posveča predvsem inovativnim odzivom na potrebe s terena, kar pa pomeni, da polni predvsem niše v vojaški industriji. Tako so ključni izdelki Izraela laserji, biometrična tehnologija, dodatni oklepi za tanke, brezpilotna letala, optični in električni pripomočki, sistemi nadzorovanja meja … Večina teh izdelkov se odziva na specifične potrebe asimetričnega vojskovanja in nadzorovanja uporne populacije, torej na potrebe okupacijske sile. Večina vojaških inovacij ni bila zgolj testirana na prebivalstvu Palestine, ampak so bile razvite za potrebe dodatnega, bolj učinkovitega nadzora nad okupiranim ozemljem.
Svoje izkušnje v vojnah nizke intezivnosti Izrael uspešno trži in izvaža, saj se v vojaških krogih prikazuje kot laboratorij novega tipa vojskovanja. Kopica taktik in orožij, ki so jih ZDA uporabile v Faludži leta 2003, v targetiranih usmrtitvah v Pakistanu, operacijah v Afganistanu, celo pri zatiranju gibanja Occupy, je bilo najprej testiranih v Gazi in na Zahodnem bregu. Izraelske inovacije, ki rešujejo ameriška življenja, kot je izvažanje tehnik okupacije poimenoval AIPEC, so mnogotere. Tako je bivši oficir elitne enote IDF s pomočjo investicij iz ZDA razvil Cornershot, ki omogoča vojakom, da streljajo okoli vogala, kar je pomembna prednost v labirintu urbanega vojskovanja v begunskih taboriščih Gaze. V neenakomernem konfliktu gverila pogosto z improviziranimi eksplozivi napada oklepna vozila, zato je Izrael razvil dodaten oklep, ki preusmeri silo eksplozije navzven.
Izrael pa ne izvaža zgolj opreme, ampak tudi taktike, urjenje in izobraževanje. Tako prireja kopico seminarjev in organizira izmenjave med policijskimi, vojaškimi in obveščevalnimi agencijami v Izraelu in po svetu. Tuji oficirji se urijo v preprečevanju terorističnih napadov, v nadzorovanju populacije, urbanem vojskovanju, infiltriranju, razpršitvi množic … Vendar pa Izraelci ne urijo zgolj vojske, ampak tudi policijo. Enota Public Executive Research Forum, ki ima močne stike z Izraelom, je sodelovala v 16 racijah gibanja Occupy in svetovala 40 mestom pri sabotiranju gibanja. Izrael tako ne izvaža zgolj orodij lastne okupacije, ampak aktivno prispeva k vse bolj obsežni militarizaciji globalne družbe.
Obleganje Gaze med severom in jugom
Zadnji spektakularni izbruh militarizirane družbe v Fergusonu je zgolj najbolj vidna manifestacija taktik nadzora, ki so se okrepile po 11. septembru 2001. Ni se okrepila le policija in svoje taktike prilagodila vojaškim, ampak se je militariziral tudi javni prostor, prehod čez mejo, splet, vesolje … Javni prostori so prepredeni z nadzornimi kamerami, mesta prečijo zidovi in zasebne varnostne službe, ki varujejo ograjene soseske, letališča so postala vojaške utrdbe kontrolnih točk in nenehnega nadzora. Eden bolj očitnih izrazov družbe nadzora, ki je obsedena z varnostjo in se v strahu pred neizbežnim terorističnim napadom paranoično zalaga z tehnologijami varovanja, so vse bolj nadzorovani in omejeni prehodi preko mej, ki jih v Evropi zaznamujejo trupla v Sredozemskem morju, v ZDA pa zid, ki jasno ločuje med “razvitim” in “nerazvitim” svetom. Vendar pa niso vse meje enako varovane. Če se v menjavi med “razvitim svetom” odpirajo, se na meji med severom in jugom, med »civilizacijo« in »barbarstvom«, krepijo. Na teh mejah vznikajo zidovi, ki fizično ločujejo svet na privilegirane in deprivilegirane zgolj in samo zaradi tako naključne osebne okoliščine, kot je kraj rojstva.
Tako ZDA gradijo in izpopolnjujejo zid na jugu, medtem ko ne razmišljajo, da bi okrepile mejo s Kanado, s čimer uprizarjajo rasizem mejnega nadzora. Zahodnih elit ne moti migracija belih teles s krščanskimi koreninami in discipliniranim umom, ampak želijo nadzorovati predvsem dotok revnih, temnejših obrazov. Podoben tip zidu deli tudi Palestino, kjer se ograda, ki ločuje okupirana ozemlja od Izraela, zažira v mednarodno postavljene meje iz leta 1967, da bi zaobjela čim več judovskih in odrezala čim več palestinskih naselbin. Funkcija zidu je tako vsaj dvojna: okrepitev nadzora in kraja ozemlja. Tega zidu pa si ne smemo predstavljati kot preproste linije betonskih blokov; gre namreč za kompleksen mehanizem zidov, vojaških stolpov, električnih ograj, toplotnih in zvočnih senzorjev, brezpilotnih letal, kamer, prehodov, nadzornih točk … Zid je kompleksna infrastruktura, v njeni izgradnji pa sodeluje kopica vojaških in gradbenih podjetij.
Podoben zid tistemu, ki omogoča obleganje Gaze, sedaj vznika tudi na meji med Mehiko in ZDA, tako da ni nikakršno naključje, da v njem intenzivno sodelujejo izraelska podjetja. V začetku letošnjega leta je tako podjetje Elbit Systems, ki med drugim izdeluje tudi brezpilotna letala, podpisalo pogodbo v vrednosti 145 milijona dolarjev z Oddelkom za domovinsko varnost in sicer za varovanje meje med Mehiko in Arizono. Predstavitveni video tehnologije mejnega nadzora v maniri slabega akcijskega filma ne pozabi opozoriti na preizkušenost opreme, saj se ista tehnologija uporablja pri stradanju Gaze. Isto podjetje, ki izvaja nelegalno blokado in varuje nelegalne naselbine na okupiranem Zahodnem bregu, sedaj igra pomembno vlogo pri zatiranju mehiških migrantov. Elbit Systems pa ni edino podjetje, ki izvaža prakse okupacije in blokade, saj pri gradnji “ameriškega zidu objokovanja” sodelujejo še Nice Systems, Elta Systems ter kopica manjših in večjih izraelskih naprednih start-upov.
Eno ključnih orodij sodobnega nadzora meja so brezpilotna letala, ki omogočajo večdeseturno kroženje nad specifično lokacijo in s tem neprestano pošiljanje informacij o spremembah na terenu v štabe nadzora. Ameriška mejna policija že od leta 2004 uporablja drone Hermas, ki jih izdeluje Elbit Systems, dodatne pogodbe pa so sklenili tudi leta 2008. Ta ista brezpilotna letala stalno krožijo nad Gazo ter nadzorujejo gibanje Palestincev. Če je med drugo intifado Avi Dichter, takratni minister za notranjo varnost, pravil: "Ko palestinski otrok riše slike neba, naj jih ne riše brez helikopterjev,« potem sedaj ta otrok ne sliši več niti tišine, ampak nenehno brnenje dronov.
Izrael je največji svetovni izvoznik brezpilotnih letal, več kot polovico pa izvozijo v Evropo. Tako izraelske drone uporabljajo Hrvaška, Italija, Francija, Združeno kraljestvo, Poljska, sedaj pa celo obmejni program Evropske unije Frontex resno razmišlja, da bi jih uporabil za nadzor mej naše “bele Evrope”.
Izraelska podjetja pa ne varujejo zgolj mej med državami. Steve Graham, ki raziskuje povezave med industrijo pacifikacije na zasedenih ozemljih Palestine in praksami varovanja, tako ugotavlja, da Izrael izvaža svoje znanje tudi pri nadzoru letališč in množičnih dogodkov, kot so olimpijske igre, svetovna prvenstva, srečanja voditeljev ... Kot trdi Yossi Pinkas iz podjetja Nemeysco:
»Mi smo že napravili napake in iz njih smo se naučili proizvajati bolj splošne rešitve … Učimo se iz naših izkušenj na Zahodnem bregu in v Gazi, tudi v Libanonu, in jih uporabljamo za izboljšavo naših produktov ter storitev.«
Izraelska podjetja imajo močno razvite rasistične prakse profiliranja, ocenjevanja tveganj in celostnega nadzora. Tako podjetje ICTS International varuje amsterdamsko letališče Schiphol, Nice Systems pa deluje na letališčih v Bangkoku, Dallasu, New Orleansu, Las Angelesu, Sydneyu, Torontu …
Drugo področje uporabe izraelskega znanja in izkušenj so megadogodki, ki omogočajo krepitev policijskih sil za potrebe varovanja trum turistov ali kopice svetovnih voditeljev. Tako je letos Brazilija za potrebe nadzorovanja svetovnega nogometnega prvenstva kupila brezpilotna letala Hermes 900, ki jih je Izrael kasneje uporabljal v bombardiranju Gaze. Leta 2008 so izraelska podjetja Nice Systems, Vernit, DDS-Security ter ISDS sodelovala pri militariziranem varovanju olimpijskih iger v Pekingu, na katerih je sodelovalo skoraj milijon varnostnih sil, za potrebe varnosti so zaprli precejšnje predele mesta, izselili pa okoli 2 milijona ljudi. Številna druga podjetja so sodelovala pri urjenju varnostnih služb in dobavi opreme za olimpijske igre v Sydneyju, Atenah, Sočiju, za nogometno prvenstvo v JAR, republikansko konvencijo v New Yorku ter afriško nogometno prvenstvo v Ekvatorialni Gvineji in Gabonu. International Security and Defence Systems, podjetje, ki je pomagalo diktaturam Srednje Amerike pri zatiranju upora v umazanih vojnah, je nedavno podpisalo pogodbo z Brazilijo v vrednosti 2,2 milijard dolarjev za celostno varovanje olimpijskih iger. Preprosto rečeno: okupacija se splača!
Zakaj nihče nič ne reče?
V delu Israel's National Security Efraim Inbar piše o štirih temeljnih taktikah izraelske politike do Palestine. Prva metoda je zadrževanje terorizma in upravljanje s konfliktom. V interesu Izraela nikakor ni, da se konflikt zaključi, saj bi to preprečilo tako nadaljnje prilaščanje palestinske zemlje, kot tudi omejilo možnosti nadaljevanja razvojnega modela, ki temelji na trženju vojaške izkušnje. Druga metoda je strateško zavezništvo z ZDA, ki gre v smer vojaške menjave, izmenjave informacij in gospodarskega sodelovanja. Tretja je domača fronta, kjer je potrebno iskati ravnovesje med preveč ekstremnimi verskimi organizacijami in kvaziliberalnim mirovnim kampom, ki se zavzema zgolj za umik z ozemelj, zasedenih po letu 1967, ne nasprotuje pa vojnam z Libanonom ali tisti potencialni z Iranom. Četrta in temeljna točka pa je agresivna diplomacija in mednarodno delovanje, katerih namen je čiščenje javne podobe Izraela.
»Prikazovanje Izraela kot stalno ogrožene zahodne demokracije, ki se bojuje z nasiljem obsedeno družbo, združeno v brezmejnem sovraštvu do Judov, in je v veliki meri partner v vsesplošnem arabskem antizahodnem sentimentu, mora biti glavni motiv kampanje,«
trdi Inbar. Izrael je leta 2005 zagnal projekt Brand Israel, katerega namen je okupacijsko državo prikazati kot demokratično, kulturno, civilizirano, odprto, kozmopolitsko in napredno. Ta agresivna kampanja, ki izrablja kulturo, znanost in šport za prikrivanje zločinov, ima močan vpliv na javno mnenje v Evropi in ZDA, kjer sicer zavedanje o okupacijskih praksah Izraela raste. Seveda pa se za kampanjo, namenjeno predvsem javnosti, skrivajo močne vojaške, ekonomske, ideološke in geopolitične povezave. Izraelu pobijanje in zatiranje ni oproščeno zaradi večne zahodnjaške krivde do Judov, ampak zaradi preračunljivega interesa.
Evropski parlament je tako na svoji spletni strani objavil dokument, poimenovan Izraelska strateška vrednost za EU in njene članice, ki popisuje vsa področja strateškega povezovanja med tema dvema entitetama. Seveda ni naključje, da je med tremi dimenzijami največ prostora namenjenega prav varnostni politiki, saj so stiki na tem področju najmočnejši.
»Prek deljenja informacij, prodaje orožja in skupnih vojaških vaj članice EU od Izraela pridobivajo znanje, bolje zavarujejo meje; njihove vojaške operacije so bolj učinkovite in njihovi državljani varnejši.«
Izraelska podjetja tako varujejo Vatikan, Buckinghamsko palačo, Eifflov stolp in mnogotero evropsko letališče, hkrati pa aktivno sodelujejo pri vojaških urjenjih in operacijah.
Prepletenost Izraela in EU se kaže tudi na ekonomskem področju, saj so med EU in Izraelom razvite močne trgovske povezave, ki so leta 2012 presegle 39 milijard evrov. EU je največja uvoznica izraelskih izdelkov, ZDA pa drugo največje tržišče za izraelska podjetja. Seveda je pomemben del te menjave vojaška tehnologija. Hkrati se povezave krepijo tudi na področju znanosti, kajti Izrael je del Evropske vesoljske agencije, je edina neevropska država, ki sodeluje v CERNU, mnogo raziskovalcev in institucij pa sodeluje v programih, ki jih vodi in financira EU. Leta 1996 je Izrael kot prva neevropska članica postal del okvirnega programa financiranja, od julija 2014 pa je tudi del sheme Horizon 2020. Kot bližnjevzhodna Silicijeva dolina je Izrael zagotovo zaželen partner pri znanstvenih in tehnoloških raziskavah. Da se večina razvoja napaja iz z vojsko povezane industrije, ki svojo tehnologijo preizkuša v mnogoterih vojnah in na okupiranih ozemljih, je drugotnega pomena.
Tako ni naključje, da večina svetovnih voditeljev trdno stoji za Izraelom in podpira njegove zločine. Običajne floskule o potrebi po miru na Bližnjem vzhodu, o pravici do samoobrambe Izraela in samoodločbe Palestincev, o nelegalnih naselbinah in spoštovanju mednarodnega prava so pogosto zgolj pesek v oči. Za javnimi izjavami politikov, ki nikakor ne obsojajo ali krivijo izraelske politike, ampak so, kot da imamo opraviti z naravno katastrofo, zgolj zgroženi in žalostni nad uničenjem Gaze, se skrivajo strateške in močne povezave z okupacijsko silo. Zahod nikakor ni nema priča pokola in kraje zemlje, ampak je s svojo politiko ekonomskega in vojaškega sodelovanja aktivni partner okupacije. Se še vedno lahko naivno sprenevedamo, da ne vemo, zakaj želi del Bližnjega vzhoda razstreliti Evropo?
