Solidarnost

Slovenijo so prizadele najhujše poplave v njeni novejši zgodovini. Voda je uničevala hiše, podirala infrastrukturo in privedla do obsežne evakuacije prebivalstva. Številni so ostali brez vsega, žal pa so bila izgubljena tudi življenja.

V odgovor na razdejanje ter občutke strahu in negotovosti, ki jih je povzročilo pustošenje narave, smo ljudje pokazali najboljšo plat – sodelovanje, sočutje in pripravljenost pomagati. Prispevali smo finančno ali materialno, hitro so se organizirale množice prostovoljk_cev, odzvala pa se je tudi mednarodna skupnost.

Nekaj enotnosti je bilo opaziti celo v državnem zboru, a je izpuhtela že ob razpravi o dela prostem dnevu solidarnosti. Razburjanje kapitalistov, ki so prek svojih vplivnežev, interesnih organizacij in neoliberalnih ekonomistov objokovali izgube dobičkov, je bilo preglasno. Posledic ujme po njihovem ne bi smeli odpravljati z medsebojno pomočjo, ampak s še več dela – seveda neobdavčenega –, profit pa bi se po logiki trickle down stekal k pomoči potrebnim. Prav tako, kot se že leta “rešuje” problem dohodkovne neenakosti.

Marsikoga je strah zavesti o skupnosti. V zadregi so, ko postane očitno, da so dobički podjetij privatizirani, izgube pa se prenašajo na vse nas. Skrbi jih, ko se spet izkaže potreba po močni civilni družbi.

A prav solidarnost bo koristila tako prizadetim v poplavah kot družbi kot celoti, zato nanjo ne smemo pozabiti tudi po tem, ko se bodo kamere “solidarnih” medijev premaknile k naslednji odmevni novici. Solidarnost namreč ni le odgovor na opustošenje, ki so ga za seboj pustile poplave, in sodobni kapitalizem, temveč praktičen in pragmatičen recept za veselje do življenja.