Koalicija laži

Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora je marsikoga presenetila. Celo tisti, ki smo se že ob rezultatu volitev držali za glavo, namesto da bi praznovali, nismo pričakovali, da bodo maske padle tako hitro.

V slovenski politiki smo navajeni vsega hudega. Zato smo verjeli, da tudi pri požiranju predvolilnih (celo na upravni enoti overjenih!) zavez vendarle še veljajo obredi, ki farso političnega sprenevedanja zavijejo v celofan moralnih imperativov in floskul ter jo razvlečejo čez več mesecev. A smo s tem očitno podcenili duh časa, v katerem živimo, kjer kapitalska sprega s politiko spoznava, da je celofan pravzaprav povsem nepotreben.

Če pogledamo primer treh v nebo najbolj vpijočih predvolilnih laži, na katerih bo zgrajeno koalicijsko sodelovanje Logarja, Stevanovića in Janše in na katere dosledno opozarja filozof Boris Vezjak, lahko opazimo tri različne pristope, kako prebaviti grenkobo zarečenega kruha.

Janša v tej konstelaciji predstavlja staro šolo politične manipulacije, saj svoje obljube o tem, da SDS ne bo vodila šibkih, kaj šele manjšinskih vlad, požira počasi in previdno. Čeprav je jasno, da so ministrska mesta v njegovi 4. vladi praktično že razdeljena, igra igro intrige in suspenza, javnosti pa vseskozi sporoča, da vlade sploh še ne sestavlja.

Logar na drugi strani svoje zaveze lomi bolj nerodno. Izgovori za hitro prekinitev pogajanj z Golobom in vrnitev v objem bivšega gospodarja po dveh letih skrbno režirane medijske sage o sredinski in drugačni politiki, izpadejo amatersko. Skrb glede samovolje njegove ekipe ga očitno spravlja v časovno stisko, zato povolilnega teatra ne zmore izpeljati v celoti. Še posebej tragikomično je spremljati njegove novopečene poslance, ki izmikanja novinarskim vprašanjem še ne obvladajo in v kamero lažejo povsem brez zadrege.

Ob njima Stevanović v slovensko politiko resnično prinaša svež veter. Njegova volilna prevara je namreč najbolj neposredna in brezsramna. Kot predstavnik sodobnega skrajno desničarskega populizma se zanaša na igro moči in računa, da bodo tudi volivci prepoznali, da sta morala in čast zgolj sredstvi, ki opravičujeta cilj, zaradi česar mu njune zlorabe ne bodo zamerili.

Takšne prijeme lahko v praksi spremljamo pri Trumpovem drugem mandatu, kjer se kapitalski in izraelski lobiji niti niso pretirano trudili oblikovati javnega mnenja glede grožnje, ki naj bi jo predstavljal Iran. Skrbeti bi nas moralo, da so populisti odvrgli plašč leporečenja – pomeni namreč, da se jim zdi, da jim nič ne moremo. Vendar pa argument moči razblinja tudi iluzije liberalnega sprenevedanja, kar odpira prostor za bolj neposredno konfrontacijo. Kaj lahko torej storimo?

Politika, ki nas je pripeljala do te točke, se ni vzpostavila čez noč in je tudi ne bo mogoče čez noč premagati, zato ne smemo pustiti, da nas porazi pasivizirajo. Za uspešen boj proti interesom, ki jo poganjajo, se moramo povezovati, graditi zavezništva in vzpostaviti skupno fronto.