Ko SDS in NSi govorita o “racionalizaciji” in financiranju vojske z denarjem, ki bi ga vzeli nevladnim organizacijam, ne mislita na gasilce, cerkvene organizacije, SAZAS ali tiste, s katerimi si delita ideološke poglede. Ciljata izključno na organizacije, ki se borijo za človekove pravice, transparentnost in demokracijo ter jim ideološko ne ustrezajo.
To ni varčevanje, ampak gre za že klasične manevre izkoriščanja krize za napade na neodvisno civilno družbo – česar smo s strani teh dveh strank že vajeni. Vedno znova namreč iščeta šibkejše, na katere lahko zvalita krivdo za vse družbene težave. Enako taktiko je Janševa vlada ubrala že v času pandemije, ko je ukrepe izkoriščala za neustavne omejitve protestov in utišanje kritikov. Za družbeno krizo tako nikoli niso krivi kapitalizem, militarizacija ali korupcija, ampak “levičarji”, “nevladniki” in tisti, ki stoji nasproti njihovim težnjam po iliberalizaciji in avtokraciji.
Vendar pa močna družba ne temelji na vojski. Temelji na stabilni demokraciji, pravni državi in solidarnosti. Resnična varnost ni v tankih, ampak v družbi, kjer imajo ljudje pravice in kjer oblast ne odloča pavšalno, katere organizacije bo utišala, ker se ne strinja z njihovim delovanjem.