Zanemarjanje in pedocentrizem, dve plati iste medalje

Slika: moss baby // restful mama/ flickr

Kronično zanemarjanje označuje spodletelost skrbnikov, da poskrbijo za temeljne fizične in psihične potrebe svojih otrok. V ZDA, kjer je 16,2 milijona otrok lačnih, v državi, ki je daleč od dežele sanj tudi za številne najstnike, so povečevanje revščine, brezposelnost, rezi v socialo ter drugi izrazi družbenih neenakosti pripeljali do več kot 2,7 milijona primerov tovrstnega ravnanja.

Nič bolje ni, če odnose v družini opazujemo z nasprotne smeri. Premožnejši starši se vse pogosteje zatekajo k t.i. »attachment starševstvu«. Pri vzgoji idealnega otroka se povezujejo s svojo »notranjo modrostjo«, odgovarjajo na vsak otrokov klic, njegov normalen razvoj dušijo s svojo vseprisotnostjo in ustvarjajo novo serijo tesnobnih patoloških narcisov.

Kriviti starše je v obeh primerih brezplodno. Družina je vselej učinek družbene dinamike. Če je v prvem primeru to očitneje, je kot zavračanje praznega družbenega možno razumeti tudi obrat k notranji naravi v drugem. Praznih rok ali izpraznjeni pa ob tem ostajajo ravno tisti, okoli katerih se vse vrti … in prav zato.