Zakaj gorijo begunska taborišča?

Slika: Evangelos Petratos / flickr

V bangladeškem mestu Cox’s Bazar, kjer je eno največjih begunskih taborišč, je nedavno izbruhnil ogromen požar. Uničil je več kot 10 000 bivališč, kjer začasno domuje 900 000 Rohingejcev. Številni ljudje so izgubili vse; kar jim še ni vzelo preganjanje v domovini, so pogoltnili ognjeni zublji.

Če se Zahod medlo zgraža nad ravnanjem vojske v Mjanmaru, pa je v povezavi s požarom v Bangladešu še slabše, saj je ta v veliki meri obšel medije in javnost. Žal pa to ni edini tovrstni dogodek; v zadnjih mesecih je namreč gorelo tudi že v begunskih taboriščih v Grčiji in Bosni.

Vse to zgovorno priča, da potrebujemo dolgoročne rešitve, ki bi ljudem, ki bežijo pred nasiljem, vojno ali okoljskimi tegobami, omogočile, da se lahko zatečejo na varno. Begunska taborišča niso varna. Ne ogrožajo jih le požari, pač pa tudi pandemija. So zgolj potuha "razvitim" državam, ki z njimi, namesto da bi iskale sistemske rešitve, le gasijo posamezne požare. Nov svet pa bo zrasel le na pogorišču kapitalizma.