Z dežja pod kap

Slika: Maurice Flesier / commons wikimedia

Kljub zabarikadiranemu dostopu do letališča v Carigradu, napadu na sedež obveščevalne službe v Ankari, bombardiranju parlamenta, zaprtju mostu čez Bosporsko ožino in zasedbi javne televizije, je - sicer slabo načrtovan - državni udar v Turčiji spodletel. Za neuspeh vojaških upornikov si lahko zasluge v večini pripisujejo Erdoganu podložna policija, Nacionalna obveščevalna organizacija (MIT), vse večje turške parlamentarne stranke ter tisoče podpornikov AKP.

Skoraj diktatorski vodja je, kako ironično, državo zaradi počitnikovanja na Sredozemlju miril prek mobilne aplikacije FaceTime, ljudi pozival k uporu ter dejal, da morajo tisti, ki verjamejo v demokracijo, stopiti skupaj.

Erdogan je v tej bitki izpadel heroj, saj je kljub odsotnosti politično preživel, prevzel kontrolo nad dogajanjem in preprečil morebitno državljansko vojno. Njegovo zmagoslavje pa vodi le k stopnjevanju avtokratskega vodenja in utrjevanju verskega konservativizma, zaradi česar država tone v vse prej kot – demokracijo.