Vzpon in padec človeka

Slika: Artiom P / Wikimedia Commons

Odkar človek gradi civilizacijo, z njo vpliva na okolje, kar je z urnim napredkom vse bolj opazno. Sebe v svetu radi dojemamo kot dihotomijo: kar obstaja tudi brez nas, je naravno, kar je ustvaril človek, pa umetno. Stremimo “nazaj k naravi”, radi bi živeli na vasi in pridelovali ohrovt, človeški vpliv pa vidimo kot plastiko in umazanijo. Ob tem pozabljamo, da smo tudi ljudje del narave, ki smo se njene gradnike pač naučili odlično koristiti, zato nebotičnik ni nič manj naraven od termitnjaka. Narava sama po sebi pa ni dobra ali slaba; narava preprosto je.

Torej: če bi bile tako dobro prilagojene, mar ne bi tudi mravlje sveta prekrile z mravljišči ali delfini prodrli na kopno? Odgovor ni jasen, a je prej nikalen kot pritrdilen. Trenutna prednost ljudi je v naši inteligenci, ki pa lahko pomeni tudi preveč dobrega. Če bomo s šestim masovnim izumrtjem, ki ga izvajamo nad planetom, uničili še sebe, lahko priložnost za vzpon tako vseeno dobi kakšna vrsta, ki se bo dobro znašla na pogorišču.