Vsesplošna tesnoba

Slika: Mariana Zanatta / flickr

Včasih se nam zdi, da smo v svoji tesnobi popolnoma sami na svetu; edini zaskrbljen posameznik v brezčutni množici. A resnica je verjetno taka, da eksistencialni strah občutimo vsi – naši vzorci odzivov nanj, pogojeni s kulturo in vzgojo, pa se lahko močno razlikujejo.

To razume tudi določen del popularne kulture, ki v najboljšem primeru zna specifično, osebno tesnobo preliti v tako splošen jezik, da njeno bit začuti marsikdo. Lepo je, če ta strah znamo sprejeti v obliki zdrave melanholije. Pogosto pa ga radi obračamo v intenzivna čustva; tako v brezglavo ljubezen kot iz šibkosti rojeno sovraštvo.

Na najbolj splošni ravni obstajata dva načina soočanja z eksistencialno tesnobo: lahko živimo “na površini” in o takih idejah ne razmišljamo – lahko jo pa sprejmemo kot neizogiben del življenja vsakega posameznika. Naj nas pri raziskovanju svoje psihe ne bo strah kopati globlje; naše razumevanje sveta lahko tako postane bolj polno, sočasno pa temelji na manj utvarah.