Volitve za lajke in dobro profilko

Slika: Gwydion M Williams / flickr

Zgodil se je Brexit, zgodil se je Trump, skoraj se bi zgodila Le Pen, v zraku pa z velikimi odločitvami v 2017 visimo še Nemčija, Italija – in mi.

Slovenske predsedniške volitve zaznamuje iz leta v leto nižja volilna udeležba, kar nakazuje, da slovenska politična neodločenost konsistentno raste z apolitičnostjo. Nizka aktivnost elektorata, v principu slaba za demokracijo, na eni strani tako kaže manj kot polovico (predsedniške volitve 2012) volivcev, ki predstavljajo “večinsko voljo”, na drugi pa skrajno odtujenost rastoče dejanske večine. Pri tem pa pogosto pozabljamo, da je tudi slednja del širšega reprezentativnega vzorca.

Razlogi za visoko volilno abstinenco so številni, med njimi se vedno pogosteje pojavlja ta, da nabor kandidatov preprosto ni dovolj vabljiv. S tem pa se bomo bržkone soočali tudi letos; med alter egom Ivana Serpentinška, večnim plemenitim kandidatom in Miss Instagrama lahko pričakujemo le, da kandidaturo potrdi še Murko in farsa bo popolna. Smešna pa že dolgo ni več.