Ubijte otroka v sebi!

Pop psihologija in new age spiritualizem nas pogosto nagovarjata, naj prebudimo otroka v sebi, ga spoštujemo in negujemo. Gre za pozive k večji avtentičnosti, za čaščenje naivnosti in zaupljivosti, užitek v igri, skratka, za odrekanje odgovornosti, nepopustljivost glede zasledovanja lastne želje in zahtevo po njeni takojšnji zadovoljitvi.

Imperativ skrbi za "notranjega otroka" ni vrnitev k nekemu umišljenemu izvirnemu nepokvarjenemu stanju naše notranjosti, pač pa le simptom potrošne kulture, utemeljene na permisivni vzgoji, spodbujanju individualizma in odrekanju skupnostnim načelom družbene organizacije. Hkrati ekonomske okoliščine mlade silijo v podaljševanje odvisnosti od staršev in zavirajo osamosvojitev, tako da sodobnim generacijam otroka v sebi niti ni treba prebujati, saj ga nikoli niso zares dali spat.

Že Freud je vedel, da bi otrok, če bi imel moč in oblast, uničil svet. Da bi svet rešili in ga predrugačili po meri šibkih in zapostavljenih, bo pač treba le - odrasti.