Trening nacionalizma

Slika: wikimedia

Te dni vsi poročajo o olimpijskih igrah, toda dva primera še posebej vabita k premisleku o konceptih patriotizma oziroma banalnega nacionalizma. Olimpijske igre so od nekdaj oder za tekmovanje med narodi in izražanje nacionalnega ponosa, redko pa se zgodi, da bi zmagovalce obtožili, da niso pokazali dovolj patriotizma, kot se je zgodilo Gabby Douglas. Ponavadi zmagovalce doma dočakajo kot nacionalne junake, kot so dočakali Majlindo Kelmendi, ki je osvojila prvo medaljo za Kosovo in s svojo zmago "uveljavila" mlado nacijo.

Očitno je, da navidezno banalni nacionalizem ni tako banalen, saj omenjena primera drugače ne bi dobila takšne pozornosti in pomena, pa tudi tolikšnih prizadevanj k njegovi vsakdanji reprodukciji ne bi bili deležni.

Druga plat medalje razkriva, da je nacionalizem vedno povezan z internacionalizmom in drugimi -izmi. Ko pa usmerjenost k profitu prevzame vse družbene sfere in institucije, se smisel (spet) išče v (nacionalni) identiteti.