Super kaj?

Slika: Richard Boyle / Unsplash

Pred dnevi je 12 vplivnih evropskih nogometnih klubov ustanovilo svojo superligo – zaprto tekmovanje, v katerem bi poleg njih nastopala le še peščica povabljencev. V ozadju so bili številni dejavniki, a glavni je bil pohlep. Že tako najbogatejši klubi so želeli še večje zaslužke, za to pa so izrabljali floskule o pretakanju denarja v nižje ravni nogometne piramide.

Odziv je bil hiter in silovit. S sankcijami so grozile nogometne zveze in celo evropski politični vrh, še huje pa so se odzvali navijači. Številni so zasedli ulice in protestirali proti izgubi že tako načete tekmovalnosti in romantike evropskega klubskega nogometa, ki kljub napakam tudi najmanjšim omogoča, da s srčnostjo lahko premagajo velikane.

Predvsem v Angliji je pritisk obrodil sadove; projekt je (začasno) propadel, še preden se je začel. Izkazalo se je, da se lahko odločna in neizprosna množica uspešno zoperstavi še tako pobesnelemu pohlepu neoliberalizma. Ta misel nas mora voditi tudi na domačem političnem parketu.