Sočutje se ne prodaja

Slika: pxhere

“Vi mladi gledate samo na lastno rit,” rada rečeta foter ali stara mama. “Ko smo bili mi mladi, smo bolje skrbeli za bližnje.” "Eh," zamahnemo z roko milenijci, "tak je pač sodoben svet, ki se vrti prehitro za vas, starce." A vse kaže, da bi utegnili “starci” imeti prav. V potrošniškem svetu je sočutje strmo v zatonu.

Prav kakor sta po industrijski revoluciji z masovno proizvodnjo trg in država postopoma nadomestila vlogo družine in skupnosti, tako je tudi tradicionalne vrednote povezanosti in sočutja zamenjala obljuba individualizma, a za ceno izgube kolektivnega mentalnega zdravja. Kot krave mlekarice, ki zaprte v svoje razdelke staje životarijo v čustveni stiski, se tudi sami izoliramo od človeku bolj prijaznega načina življenja, le da v ograde vsakodnevno vstopamo prostovoljno, tudi ko s tem puščamo nenaslovljene čustvene potrebe. Morda je torej čas za reorganizacijo vrednot na individualnem nivoju, a z namenom ponovnega povezovanja – če že ne na podlagi "zastarelih" identitetnih politik, pa preko "vrnitve k naravi" in skupnega boja zanjo.