Sobe z razgledom, najslabšim razgledom

Slika: Addy Cameron-Huff / flickr

Če so meje nekega jezika tudi meje nekega sveta, se svet Palestincev pospešeno krči tudi onkraj tistega, ki ga vedno znova invazivno izrinjajo nova naselja. Izrael je na poti, da še uradno postane dom izključno judovskega ljudstva, preklic pa grozi tudi statusu arabskega jezika kot uradnega.

O pomembnosti jezika, ki s svojo strukturo in besedjem oblikuje način mišljenja, ustvarjanja in delovanja, ni dvoma: človeška realnost je jezikovna realnost. Ko so H. Arendt po emigraciji vprašali, če pogreša Evropo pred Hitlerjem, je obstoj nostalgije zanikala, poudarila pa je pomembnost tistega, kar je ostalo. In "kaj ostaja? Jezik ostaja."

Ob odsotnosti mednarodne strategije, ki bi za Izrael ustvarila manj privlačne pogoje kot mirovni sporazum, palestinski želji po domu, kjer bi bili dobrodošli skupaj s svojim jezikom, kaže slabo. Kompromisi niso dovolj, odstopajo napačni ljudje, Palestinci v Jeruzalemu še zmeraj nimajo priznanega državljanstva …

Namesto obstoječih ekspanzij si gre ob tem želeti steroidnega razširanja hotelov. Tistih z najslabšimi razgledi.