Samo što nije ...

Slika: MZaplotnik / Wikimedia Commons

Po raziskavi EBU skoraj vsi mladi Evropejci srečo pogojujemo z glasbo (98 %) in knjigami (73 %). Komot bi se odrekli TV (79 %), medijem ne zaupamo (80 %). Prepričani smo, da so vsaj nekateri politiki pokvarjeni (92 %). Tretjina nas seksa na javnih mestih.

Podpiramo migracije (73 %) in le redki bi zaprli meje (6 %). Zaskrbljeno opazujemo (65 %) rast nacionalizma in ne bi se vojskovali za državo ( >60 %). Ne zaupamo političnim institucijam, a si ne želimo iz EU. In več kot pol bi nas "aktivno sodelovalo v množičnem uporu proti generacijam na položajih moči, če bi se zgodil v prihodnjih dneh ali mesecih"! Kaj torej čakamo?!

Namesto na solidne temelje za optimistično prihodnost se fokusiramo na konflikt o barvi polken, tj. o formulaciji zgornje trditve. Je ok, da ne piše revolucija, ampak upor? Ne razred, ampak generacija? Akcijo odlašamo na jutri, ker nocoj po virtualnih zidovih kracamo vsak svoj t̶e̶r̶m̶i̶n̶o̶l̶o̶š̶k̶i̶ ̶m̶a̶r̶k̶s̶i̶s̶t̶i̶č̶n̶i̶ r̶e̶l̶a̶t̶i̶v̶i̶s̶t̶i̶č̶n̶i̶ narcisistični prav - četudi vsi med tovariši iščemo r̶a̶z̶r̶e̶d̶n̶e̶ g̶e̶n̶e̶r̶a̶c̶i̶j̶s̶k̶e̶ sovražnike in med r̶a̶z̶r̶e̶d̶n̶i̶m̶i̶ g̶e̶n̶e̶r̶a̶c̶i̶j̶s̶k̶i̶m̶i̶ sovražniki kdaj naletimo na tovariše.