Salve o popolo d'eroi, salve o patria immortale!

Slika: Anne-Louis Girodet de Roussy-Trioson / Wikimedia Commons

Ob koncu II. svetovne vojne se Italija ni niti trudila zakriti vezi z medvojnim skrajno desnim režimom. Za rekonstrukcijo je bila potrebna stabilna država, ki so jo lahko zagotovile stare elite, distanciranje od fašizma pa bi na oblast postavilo komunistično partijo, kar ni bilo po godu predvsem ameriškim zaveznikom.

Povojno prevlado so tako prevzeli krščanski demokrati, ki so 1952 z zakonom prepovedali osnovanje fašističnih strank, ker pa so žal vsebovali veliko "bivših" fašistov, se na druga področja zares niso ozirali. Italija tako nikoli ni resno presekala vezi s fašizmom, kar se ji kot bumerang vrača vsakih toliko let: leta 1994 in 2001 z zmago Berlusconija, letos pa z zmago populističnih skrajno desnih strank. Tudi lani sprejet zakon, ki prepoveduje objavo in uporabo fašističnih simbolov, očitno ni zalegel.

Čaščenju kar ni videti konca: v Predappio romajo trume, pod nos jim tiščijo fašistične simbole, seveda za dobro ceno, nas pa je vse bolj strah, da tam gledamo svojo prihodnost.