Rož in iger

Slika: montillon.a / flickr

Po včerajšnjem 8. marcu rože, ki so jih množično delili ženskam, že venijo. Ne smejo pa se presušiti korenine gibanja, ki je nastalo v času ogromne prekarnosti in prizadevanj za večje socialne pravice in boljše življenjske pogoje ter v duhu kolektivizma.

V času, v katerem je prekarnost vsakdanjik mnogih, že pridobljene socialne pravice pa se po tihem odvzemajo, se žal izgublja tudi kolektivni duh. Pozornost je preusmerjena na posameznika, posameznik pa je osredotočen na sebe.

Zavedati se moramo, da z ozaveščenim potrošništvom ne spreminjamo sveta, vsaj ne v želeni meri; s "personal brandingom" ne bomo dobili službe, ampak lažen občutek nadzora na dehumaniziranem trgu dela; lean-in feminizem se lahko gremo le, če smo med peščico privilegiranih.

Ne pozabimo pa, da prostor artikulacije nezadovoljstva s sistemom, v katerem živimo, že obstaja, treba ga je le napolniti. Namesto da razmišljamo o razlikah, se je bolje osredotočati na tisto, kar nas povezuje.