Resničnost je nadzorovana halucinacija

Slika: MartinThoma / Wikimedia Commons

Ste že kdaj v temi hiteli čez park in se ustrašili korenine, ki so jo vaši možgani zamenjali za kačo? Kar je po eni strani dober mehanizem zgodnjega zaznavanja nevarnosti, je po drugi funkcija, ki osvetli naravo naše zavesti. Na naše zavestno dojemanje sveta namreč vplivajo tako signali iz okolice, ki jih preko živčevja prevedemo v električne impulze, kakor tudi našim možganom lastne napovedi, kaj naj bi v svetu okoli nas pričakovali.

Tovrstno razmišljanje podpira (strašljivo?) misel, da “resnična” resničnost ni niti malo podobna tej, ki jo vsakodnevno doživljamo. Postavlja pa tudi vprašanje: kaj je “normalno”? Če, denimo, s psihoaktivnimi snovmi vplivamo na dojemanje resničnosti, nam to omogočajo strukture, ki v možganih že obstajajo. Je takšno dojemanje zato kaj manj resnično ali je samo manj “običajno”? Ali kot v svojem TED Talku pove Anil Seth: vsi vseskozi haluciniramo. Le da takrat, ko se glede naših halucinacij strinjamo, temu rečemo – resničnost.