Psihologija strahu

Slika: Pierre-Selim / flickr

Terorizem v “razvitem svetu” je v porastu: v letu 2015 kar za 650 %. Ko so, kakor pri napadu v Manchestru, na udaru koncerti, tržnice in drugi družabni dogodki, se še posebej jasno pokaže, da je resnična vojna terorizma psihološka: vzbujanje strahu.

Ne preseneča, da odgovornost za mnoge napade prevzema t. i. Islamska država, ki svoj “kalifat” gradi na strahovladi. A še posebej nizkotno dejanje je napad na dvorano, polno otrok in mladih žensk, ki praznujejo glasbo in z njo svobodo. Ariana Grande se opravičuje, kot da je kriva sama, ne pa nasilneži. Mediji pa – ja, tudi tisti, ki jim je jasno, da poročanje strah širi čez meje skupnosti – nemoteno tipkajo nove članke.

Morrissey ima v svojem gnevu prav vsaj glede vidika, da so odzivi politikov blage, lepo zveneče puhlice glede enotnosti – verjetno z dobrim razlogom, saj so volitve pred vrati. A pomislimo: če nas bo strah odvračal od udejstvovanja v okolju, kjer se počutimo dobro in svobodno, potem so teroristi že “zmagali”.