Psihoanalitski abecedarij: ZANIKANJE

Slika: ljudje.si

Je precej problematičen pojem, vsaj zato, ker je njegovo površno razumevanje rezultiralo v eni znatnejših vulgarizaciji Freudove teorije. Popularno mnenje namreč je, da vsakič, ko nekdo reče ne, pravzaprav misli da. 

V psihoanalizi je zanikanje razumljeno kot obrambni mehanizem, kjer potlačene vsebine pridejo na dan preko nikalne oblike. Neka nezavedna vednost torej, ki je problematična, se ozavesti kot zanikana. Da je v ozadju zanikanja neka nezavedna vsebina, prepoznamo po tem, da zanikanje ni motivirano, da v neki izjavi deluje odveč. 

Freud navaja primer analizanta, ki je govoril o vsebini svojih sanj, v katerih je nastopala neka ženska postava. Ker njeni obrisi niso bili jasni, je dejal: "Ne vem, kdo je to bil, ampak ni bila mati." Prvo analitično vprašanje za tem je, zakaj je zanikana prav mati, ne pa npr. soseda, partnerka ali katerakoli druga ženska? Izbor ravno matere za predmet zanikanja potemtakem vodi v analitično ugotovitev, ki jo je zapisal tudi Freud sam: "Torej je mati!"