Psihoanalitski abecedarij: MELANHOLIJA

Slika: ljudje.si

Žalovanje je v psihoanalizi razumljeno kot normalen odziv na izgubo ljubljenega objekta. Gre za zavedno občutje ob objektni izgubi, medtem ko se melanholija odvija na ravni nezavednega. Melanholik se spopada z žalovanjem ob izgubi, ki je ne zna niti identificirati niti zares zapopasti. Melanholija se tako samo navidez zdi kot bolj trdovratna oblika žalovanja; je pa prej njegova paralaksa - medtem ko se žalujočemu zdi prazen in reven svet, melanholik občuti prazen in reven Jaz.

Žalovanje se začne z izgubo, melanholija pa z zavrnitvijo, pravi Freud. Libido torej v obeh primerih ostane brez objekta, a žalovanje se konča z njegovo zamenjavo, v patološki melanholiji pa se libidinalni objekt internalizira v Jaz. Zato melanholik ambivalentnost, ki jo čuti do objekta, usmeri vase. Žalujoči tako sovraži svet, da bi ga spet lahko vzljubil, melanholik pa sovraži sebe, da mu ne bi bilo treba sovražiti izgubljenega ljubljenega.