Predstava samega sebe

Slika: Victor / Pexels

Vsakdo od nas vsakodnevno – zavestno in nezavedno – gradi svojo podobo v svetu. Da nam v okolju, prenasičenem z možnostmi, lahko “uspe” – v službi, ljubezni ali kjerkoli že pač – moramo vsem notranjim konfliktom navkljub kazati najboljšo različico sebe. V kapitalizmu takšna logika cveti: povzpetniki nam prodajajo strategije poslovnega uspeha, guruji pa notranji mir preko knjig za samopomoč. Preveč razmišljanja o nasprotujočih si vidikih sveta nas tišči v depresijo, v pomoč nam pragmatiki kričijo: “Samo delaj!”, hipiji šepetajo: “Samo bodi,” skoraj vsak pa primakne še kakšno inačico zlajnanega “Bodi to, kar si!”

A kaj je to, kar sem? Lepota dejstva, da objektivnega odgovora ni, je prav to, da si svoj jaz lahko vsaj deloma zgradimo sami. Nekateri s serijskim poskušanjem vsega mogočega, drugi z neomajnim fokusom na eno aktivnost. In zakaj vse to? Seveda, da navzven pokažemo najboljšo različico sebe – in v tem po možnosti še sami uživamo.