Pravica do samoukinitve

Slika: Sémhur / Wikimedia Commons

Evtanazija je v različnih oblikah zakonsko dovoljena v le redkih državah po svetu. Največ pozornosti v zadnjih tednih dobivajo primeri na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je pomoč pri samomoru dovoljena tudi, če je izpolnjen kriterij »neznosnega življenja« zaradi »neozdravljivih« duševnih motenj.

Večina nas ne pozna občutkov, s katerimi se soočajo oboleli za hudimi oblikami duševnih motenj, katerih zdravljenje je počasno in lahko poteka leta ali celo desetletja. Vendar ali lahko duševne motnje zares opredelimo kot »neozdravljive«, če se o posameznih primerih ne zedinijo niti zdravniki? Nenazadnje lahko takšna oznaka duševne motenje in bolnike le še bolj stigmatizira.

Lahko duševni bolniki sprejmejo premišljeno odločitev? Morda je ta le odraz občutka neizhodnosti iz situacije. Ali pa se smrti preveč bojimo, da bi jo omogočili tistim, ki si jo želijo? Je pravica do smrti protest proti krščanskemu trpljenju, ali pa lahko nekaterim, prav nasprotno, ponudi novo možnost za življenje?