Pozabite otroke, umira Bambi!

Z morjem in gorami zagrajeni v svoj mali kozmos smo prepričani, da obstaja povezava med "stopnjo civiliziranosti" in sedentarno poselitvijo. Nomadsko življenje se zdi človeka nevredno, nespoštovanje pravil in meja, kot so jih v geopolitičnem monopoliju zarisali drugi, pa barbarsko. Svobodo Tuarega znamo (simptomatično) misliti kvečjemu kot mišičast avto, ki kolonizira odprto cesto z zasebnim.

Ko so pri nas Romi dejansko še živeli premično življenje, so bili kot pravljični liki: dišali so po kavi, šlogali srečno prihodnost in celi vasi brusili nože. Morda je njihova svoboda koga nagovorila, koga motila, nihče pa vasi ni ogradil z bodečo žico in orožniki. Zdaj ljudi, ki so v migracijo prisiljeni, tlačimo v kletke. Z njimi ravnamo, kot smo se že davno sporazumeli, da ni prav ravnati z živalmi.

Za svojimi belimi ograjicami pa prav živali obravnavamo kot - otroke. Zato se nehajmo sprenevedati, da gre kadarkoli za ljudi, in podrimo ograjo zaradi - Bambija. Smrtne žrtve zimske pravljice na meji bodo namreč tudi divje živali, ki v svoji svobodi ne dajo veliko na človeške izmišljotine.