Pot v pekel je tlakovana z mirovnimi pogajanji

Nadaljevanje mirovnih pogajanj na temo Sirije je bilo v Ženevi včeraj prestavljeno. Razlog za zamudo naj bi bila nesoglasja v zvezi s participacijo ter dnevnim redom. Medtem ko se gospodje v oblekah v miru usklajujejo glede klepeta o miru, pa ljudje še zmeraj čakajo, umirajo od lakote, se utapljajo v morju ter soočajo z odzivi Evrope, ki jim je vse prej kot naklonjena.

Prizma, skozi katero gledamo na njih, je primarno ekonomska. Tihotapci si sicer manejo roke, za politike pa begunci predstavljajo višek oz. tisto utelešenje presežka, ki ga nihče ne želi in ki v najboljšem primeru od nas dobi zgolj leporečje.

Besede, izpraznjene pomena, ne vodijo niti k ustreznim dejanjem in pomoči tukaj in sedaj, kaj šele, da bi prispevale k naslovitvi nujnega vprašanja o tem, kako ustvariti pogoje, da beguncev sploh ne bi bilo. Dodatno zlorabljanje ekscesnih dogodkov za legitimizacijo fašističnih politik pa ob tem tlakuje pot retoričnemu vprašanju: se res še lahko čudimo vse pogostejšemu takšnemu in drugačnemu (samo)uničevanju?