Pasivnost kot oblika aktivacije

Slika: My Samsung Smart TV's apps / flickr

Kot da nič več ne znamo sami: zbor v grški tragediji namesto nas čuti, tibetanski molilni mlinči v našem imenu molijo, objokovalke za nas jokajo, konzerviran smeh pa nas v TV serijah razbremeni dolžnosti smejanja. Spet drugi namesto nas odvijajo Kinder jajčka, hodijo na zabave ali igrajo video igre.

Delegiranje lastnega užitka drugim sicer ni novost, toda sodobni čas užitek od nas zahteva, hkrati pa nam omogoča digitalno prisotnost preko raznih live streamov, zato postaja vedno bolj priljubljen način, kako s posredništvom drugega opraviti naloženo dolžnost. Prava zvezda je tako postal tudi tisti Trump, ki se, raje kot z dekleti, namesto nas igra Hearthstone.

Interpasivnost lahko razumemo kot hrbtno plat vseprisotnega diskurza in potrebe po (inter)aktivnosti. Tisto, kar je ob nepristnosti slednje resnično radikalno, pa je natanko umik v čisto pasivnost. Edina možna podlaga za delovanje, ki stvari ne spreminja tako, da ostajajo enake, namreč ni tista, ki zapoveduje, temveč tista, ki nam omogoči, da svojo dolžnost odkrijemo sami.