Osamljenost v času kapitalizma

Slika: islandworks / pixabay

Dokaj jasno je, da drvimo v nov val pandemije. Četudi sami morda nismo zboleli, pa smo se skoraj zagotovo vsaj malo okužili z osamljenostjo.

Poleg očitne pandemije naj bi živeli tudi v času pandemije osamljenosti. Ta se še posebej kaže pri mladih odraslih in nas je ogrožala že pred nastopom virusa. Pomanjkanje druženja in občutka skupnosti naj bi vplivalo tako na mentalno kot tudi na fizično zdravje – po raziskavah naj bi bil vpliv celo primerljiv s kajenjem.

Paradoksalno so ljudje bolj osamljeni v velikih mestih, kljub temu pa za to težko krivimo mesto ali družbena omrežja. Sistem, v katerem živimo, nas je že pred pandemijo prisilil k delu, ki nam onemogoča ohranjanje trdnih stikov, nas potiska v večjo neenakost in z gentrifikacijo izriva iz lokalnih skupnosti.

Pogosto za mentalne težave, ki pridejo z osamljenostjo, krivimo posameznike in ponujamo individualne rešitve za kolektiven problem. Če bomo želeli odpraviti stiske posameznikov, bomo morali nasloviti širše družbene probleme.