Osamljeni svet

Slika: Mihály Köles / Unsplash

Pandemija, z njo pa omejevanje druženja in gibanja, je z nami že od lanske zime – in terja svoj psihološki davek. Med kopico vplivov na duševno zdravje, ki jih prinaša, je tudi porast osamljenosti. Ta ugotovitev pa kot lupa v fokus postavlja neprijetno dejstvo: razširjenost osamljenosti je skrb vzbujajoča že iz časa pred korono, tudi če smo jo navajeni skrivati.

Kako smo se znašli v tako osamljenem svetu? Korak za korakom. Današnja “primarna družina” ne nudi čustvene varnosti in vzdržljivosti, kakršno je nekoč zagotavljala razširjena družina ali skupnost. Sočasno doktrina kapitalizma ustvarja in podžiga individualizem, ki nas tišči v ločena stanovanja. In čeprav osamljenost ni enaka samoti, velja za premostitev te odtujenosti začeti graditi drugačno, bolj čvrsto družbeno (in družabno!) povezanost. Če nič drugega, imamo sedaj torej čas za razmislek, v kakšnih skupnostih si želimo živeti, ko se ta norija konča.