Okupacija in pravice žensk

Slika: Unknown / Wikimedia Commons

Iranska islamska revolucija je leta 1979 zrušila domnevno marionetno diktaturo dinastije Pahlavi, ki so ji očitali pokornost ZDA. Ko se je Iran spremenil v teokratsko, populistično in proti-zahodno državo, so iranske ženske izgubile vse pravice, ki so jih pridobivale petdeset let.

Od takrat se v Iranu krepi feministično gibanje, ki je poleg Pirovih zmag utrpelo tudi nekaj udarcev pod pas. Iranskih žensk ne črviči le takrat, ko dopolnijo trinajst let. Patriarhat še vedno občutijo tudi, kadar želijo potovati, saj za to potrebujejo moževo dovoljenje. Zato se na iranskega predsednika Rouhanija zopet vršijo pritiski za popolno žensko enakopravnost, ki naj se simbolno začne pri ženskih ministricah.

In doma? Ob začetku Cerarjevega predsedovanja vladi so polovico ministrskih mest zasedale ženske. Čeprav je avtonomnost države že dolgo vprašljiva, se moramo vprašati, kaj se bo zgodilo s pravicami žensk, če se nam pripeti konservativna revolucija, v kateri bomo pozabili na koncept tujega okupatorja.