Od krivde, tesnobe, depresije, represije … Do sreče!

Kaj imata skupnega predsednik Pahor na žaru in cenzura na Prešernovi proslavi? Oba dogodka sta se poklonila zahodnjaški kulturi pozitivnega potrjevanja, od poslovnega področja do področja medosebnih odnosov klenem načelu, da so za izboljšave ključne izključno pozitivne povratne informacije.

Življenje usmerja imperativ sreče, ki se kaže kot ''demon, s katerim plešemo'' na melanholične balade, ki kraljujejo na mednarodnih glasbenih lestvicah. Po drugi strani pa nam depresija celo pri ''strokovnjakih za srečo'' sugerira, da bo morda nekoč v prihodnosti uzakonjena sreča lahko dosegljiva le še z drogami, medtem ko se bodo morali žalostni ljudje zatekati v skrivaštvo.

Če so v totalitarnih državah državljani na komemoracijah kaznovani za ne-žalost, smo v demokratičnih državah prisiljeni v srečo. Sicer je na naših komemoracijah strah oblastnike, a v tem ni nič osrečujočega – iz politike se izloča politika, iz kritike kritika, iz resničnosti resničnost, Prešeren iz Prešerna.