Obupati nad upanjem

Slika: Climatalk .in / flickr

Upanje bi lahko opredelili kot občutje, ki poleg želje implicira tudi možnost in pričakovanje, da se nekaj zgodi. Je hkrati tisto, kar vzbuja potrebo po tem, da situacijo spremenimo, in zavetje, ki ostaja, vse dokler se zgodovina ne zdi dokončno zaprta.

Zdi se, da smo z vztrajnimi zavračanji, izključevanji in ignoranco to zadnje pribežališče vzeli še tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Namesto da bi mu z vključevalnimi politikami, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo in temeljne pravice, dali kredibilno podlago, smo ga z zakonodajo, ki prevzema elemente kazenskega prava ter iz migrantov ustvarja zločince, pahnili do iluzije. Sirski begunci želijo svoje nedokončane poti sedaj zaključiti s povratkom domov. Tam umirajo hitro, tukaj na obroke. Asadu gre ob tem verjetno tudi tokrat na smeh.

Slabim znamenjem navkljub pa privilegirani ne smemo popustiti. Namesto beguncev bi morali začeti ubijati njihovo upanje; tako, da s pritiskom na odločevalce pripomoremo k izpolnitvi njegove vsebine.