O totalitarnosti maturitetnega eseja

Slika: E. Manet / Wikimedia Commons

Maturitetni esej vsako leto znova obda moralna panika, ko slovenske družbene vrednote pričnejo ogrožati literarna povprečnost in problematičnost izborov romanov in teme.

Medtem ko so o Samomoru kot izhodu iz kolesja sistema prejšnji teden pisali po zakonu odrasli dijaki, sta se srhljivo domači polemiki poleg šolnikov in staršev pridružila še MIZŠ in NIJZ. Ne moremo spregledati, da so ti akterji del problema, saj je samomor pogost fenomen tam, kjer posameznike utesnjujejo totalitarni pritiski in nejasne, šibke družbene norme.

Knjiga, samomor in pisanje – vsaka od teh reči lahko olajša ali pa obremeni in včasih se zgodi, da postane predmet, na katerega se zgrinja odgovornost za delovanje drugih reči. Zato je maturitetni ''esej'' grešni kozel konformnega izobraževalnega sistema, kjer morajo dijaki na ''zrelostnem izpitu'' prikazati način razmišljanja, ki se v osnovi ne razlikuje od cestno prometnih predpisov.