O poslanski lenobi in nasilju

Slika: Chris Nicolson / flickr

Janez Janša je najmanj aktiven poslanec v slovenskem parlamentu, čeprav ga Parlameter ne bremeni odsotnosti za čas, ki ga je kot poslanec preživel na plačanem dopustu v zaporu. Njegovo sodelovanje pri političnem procesu je skoraj ničelno. Ne glasuje najbolj zagreto, doslej je vložil le eno poslansko vprašanje in je nasploh bolj poredko prisoten v sejni dvorani.

To niso alternativna dejstva. Govorimo o istem Janezu, ki je v času krize zagovarjal varčevalne ukrepe, dvig upokojitvene starosti ter odpuščanje "lenih" javnih funkcionarjev, ki živijo na račun države in davkoplačevalcev. Koliko pa bi prihranili, če bi pas zategnili poslancem, ki ne hodijo v službo?

Kaj pa če bi državo upravljali kot zasebno podjetje? No, v tem primeru bi bil Janša že odpuščen, podjetje pa bi ga, če bi le bilo možno, najraje tožilo zaradi ekonomskega nasilja, škode, ki jo je povzročil s svojo odsotnostjo. Kljub taki delovni etiki pa si Janša vseeno privošči z moralne pozicije relativizirati grozljivo naslije, češ da so bili povojni poboji še hujši. Tako zelo konstruktivna pripomba, kot če bi dejali, da Janša ni slab poslanec, ker nekateri menijo, da je kateri drugi še slabši.