O nesmrtnosti in firbcu

Slika: Oona Räisänen / Wikimedia Commons

Da prikrije zametke lastne primitivnosti, razvoj civilizacije zmeraj temelji na izkušnji. Skozi stoletja adaptacij se je instinkt izgubil pod konformističnimi praksami relaksacije, človek pa se je naučil, da se je vprašanjem, ki bi lahko omajala ustaljen ritual vsakdanjika, najbolje – ogniti.

Ideja o upočasnjevanju staranja je človekova primarna, neomejena fantazija in hkrati javna ter interna večna debata, ki dandanes dobiva nove razsežnosti. Podprti s Fermijevim paradoksom lahko gradimo utvare o lastni pomembnosti v obstoju, a v praksi to pomembnost pogojujemo le z vrednostjo, slednjo pa zmeraj narekuje finančni interes. Dokler se moč meri v papirju, bo demokracija le ideja, podvržena manipulaciji mnenj.

V svetu, kjer je smrt opcijska, pa je hkrati tudi optimalna. Z redefinicijo končnosti namreč postanemo kot Bristleconski bor – brezčasni in nezainteresirani. Vse težnje po brezglavem sledenju tradiciji so tako kontradiktorne človeku kot takemu, saj obstaja le en mehanizem, ki vodi naprej: radovednost.