O (ne)posredni ''demokraciji''

Slika: Wikimedia Commons

V neki vzporedni balkanski resničnosti se je v torek zgodilo tole: Grki so sprejeli zakon, ki omogoča poroke med istospolnimi pari navkljub pritisku različnih verskih zagrizencev in močnemu vplivu pravoslavne cerkve. Kako, prosim? Brez referenduma. Brez kampanj.

Enostavno. 193 od 300-ih parlamentarcev je glasovalo za sprejetje zakona (podobno kot marca v Sloveniji), a sprejem zakona še ne pomeni enakopravnosti na področju pokojnin, davkov in zdravstva. Da, da, preden nam misli odtavajo k pripravam na protest proti Primčevemu predlogu, si poglejmo, kaj se lahko naučimo o splošni naravi referenduma iz grško-slovenskega primera.

Grki so se po sodomizaciji Trojke (vaši doxi smo rekli oxi) naučili, da se referendume v primeru odločanja o pravicah večine skuša na vse načine preprečiti, oziroma njihovi rezultati nimajo nikakršnega vpliva na politične odločitve, Slovenci pa to, da so referendumi o pravicah manjšin dobrodošli, njihovi rezultati pa demokratična podlaga za nove politike.