O nekaterih stvareh ne gre razpravljati

Slika: Denis Bocquet / flickr

Od tiste Tarče je že nekaj časa, poleg zgražanja pa smo od nje odnesli še lekcijo. Abortus je še ena od tem (družinski zakonik, begunci), o katerih številni mediji organizirajo pro et contra razprave, na katerih pod oznako uravnoteženo poročanje dopuščajo cerkven, včasih pa tudi kar sovražni govor. Namesto davno pridobljene pravice žensk, da se odločajo o lastnem telesu, vsiljujejo krščansko interpretacijo splava, da gre za pravico zarodka do življenja.

Religija se ukvarja z obdobjem pred rojstvom in po smrti, čas vmes pa določajo politike vsakdanjega življenja in ureja pravo. Ker delujeta na različnih epistemoloških temeljih in uporabljata različne metode, se religija in pravo ne moreta izrekati drug o drugem in v tem smislu je ločitev cerkve od (pravne) države dober deal za oba.

A cerkev preureja državo po svoji podobi. Poleg diskurza nasprotnikov pravice do splava nas o tem prepričuje tudi ton njenih zagovornikov. Vsi izhajajo iz predpostavke, da je ta dogodek vedno globoko travmatičen. Zagotovo pogosto je, kar je priložnost za religijo, da nudi uteho. Toda povsem legitimna pozicija je tudi strogo ateistična. Za marsikoga je splav le medicinski postopek, ki je kot tak zoprn in nezaželen, ni pa nujno prepojen s krivdo in obžalovanjem.