O grehih pozabe

Slika: Flickr

Približno mesec dni nazaj je papež Frančišek v svetniški sij oblekel mater Terezo in nekoliko nerodno poskušal širiti glas "revne cerkve za revne ljudi". Izbrana zaveznica revnih je namreč trpljenje razumela kot "Jezusov poljub", revščine pa ni samo ohranjala, temveč jo je tudi dodatno spodbujala: "Lepo je, če revni sprejmejo, kar jim je namenjeno."

Bi tisto, "kar jim je namenjeno", morali sprejeti tudi Palestinci? Ob smrti Peresa, nekdanjega izraelskega predsednika, skoraj ni bilo zaslediti zapisov, ki bi poleg Nobelove nagrade za mir omenjali tudi njegov aktiven prispevek k izraelski okupaciji, oblikovanju izraelskega programa jedrskega orožja ali pokolu v libanonski vasici.

Nič ni narobe, če se poigravamo s tistim, kar se nikoli ni zgodilo, vendar pa si pozaba tistega, kar se je, podaja roko z nekom, ki bi mu jo morala večkrat odločno umakniti. Sočasno čivkanje o miru je prej izraz racionalizacije kot zanesljiva slika realnosti. Bog se nas usmili, če bomo ob tem pasivno molčali.