O banalnosti serijskega morjenja

Slika: Unsplash / Pexels

Manipulativno vedenje, sebičnost, grandioznost, pomanjkanje empatije, občutka krivde in še bi lahko naštevali - kar na eni strani še vedno sodi med kriterije, ki določajo neko psihopatologijo, na drugi deluje kot recept, kako v sodobni družbi biti uspešen. 

Različne raziskave kažejo, da je med tistimi, ki zasedajo najvišje družbene položaje, vse več psihopatov. Od neposrednega enačenja s serijskimi morilci jih morda loči zgolj to, da v divjem zasledovanju narcisoidnega imperativa "biti nekdo" nimajo več časa za t.i. pomiritvena, "cooling off" obdobja. 

Papež ob tem kliče po ponižnosti, precej lucidnejše so refleksije o času grobosti ali pa družbeni klimi, ki ob spreminjanju vrednostnega sistema predpostavlja tudi spremembe na ravni morale, osebnostnih lastnosti in dominantnih identifikacij. Če se ob vsesplošnem pomanjkanju (samo)spoštovanja zdi, da nihče nikogar ne potrebuje, da je vsak zamenljiv, pa naj bo jasno naslednje: kar je zamenljivo, je predvsem sistem. Tisti, katerega struktura trenutno iz nas vleče najslabše.