Novinarsko pero proti iluziji demokracije

Slika: Police Day Mubarak attack against press/ wikimedia commons

Po spodletelem puču je Erdogan enega večjih udarcev (poleg vojski, sodstvu, šolstvu, državni upravi in civilni družbi) zadal medijem. Četudi so mediji na njegovem seznamu že od prej, se je ob uvedenih izrednih razmerah njegov obseg občutno povečal.

Turčija pri omejevanju medijske svobode seveda ni osamljena. Novinarji se z raznolikimi pritiski soočajo vedno, kadar dobro počnejo tisto, kar se od njih pričakuje: odkrivajo in izpostavljajo relevantne sledi, ki bi jih nekateri za sabo najraje izbrisali, ter do besede spuščajo tiste, ki do nje sicer ne pridejo.

Cenzura v tej luči ni zgolj odločitev o tem, kaj lahko postane vidno in kaj ne. Je orodje hegemonega reda in orodje, ki dogodkom ne dovoljuje, da bi se vzpostavili onkraj sebe. S tem, ko cenzura doseže, da se o dogodkih ne poroča, jih ukinja v nedogodke, saj vloga medijev ni le v tem, da o njih poročajo, temveč jih s tem tudi soustvarjajo. Če želijo potovanje omogočati manifestaciji kritike, pa to lahko počnejo zgolj tako, da so svobodni.