Ni takšne stvari kot je pravica, dokler nekdo ni najprej sprejel svoje dolžnosti.

Pravice so rezultat družbenega konsenza in so kot takšne plastične, spremenljive, zamenljive, celo ukinljive.

V času, ko je kratenje že izborjenih in vzpostavljenih pravic nekaj vsakdanjega in ko se v luči modernih komunikacij in novih kanalov za ustvarjanje in širjenje idej, meja zasebnega vse bolj pomika za stene naših fizičnih in virtualnih domov je to vprašanje še toliko bolj pomembno. 

Neomejeno in tiho vdiranje sistema v zasebnost posameznikov lahko hitro pripelje v ne zaznano zlorabo te zmožnosti v cilju samoprezervacije sistema in preprečevanja, za trenutne elite, nelagodnih družbenih sprememb. To lahko prvič v zgodovini človeštva privede do tihe, trajne in nadzorovane stagnacije družbenega napredka v interesu nadzornikov sistema. Naša dolžnost je, da pravico do svobodne in nenadzorovane misli ubranimo.