Nefašistoiden domoljub?

Slika: UKOM / Wikimedia

Šarčev govor na proslavi ob dnevu samostojnosti (2:22 -->) je bil prava politična mojstrovina v vaji "nešto za tatu, nešto za mamu".  V nekaj minutah mu je uspelo omeniti adventno nedeljo, "znamenite besede Jožeta Pučnika", Avsenika, ministriranje in Rudolfa Maistra, čemur je sledil silovit dramaturški lok, da "domoljubje ne pripada samo nekaterim" - skratka, da si lahko domoljub tudi, če znaš partizanske pesmi, spoštuješ drugače misleče, nisi nacionalist in priznavaš pravice istospolno usmerjenih.

V Sloveniji smo imeli nedavno dva premierja, ki sta poskušala biti všeč vsem, a njun stil je bil drugačen. Če bi Pahorja ali Cerarja vprašali, ali sta lačna, bi se bržkone oba zatekla k puhlicam tipa: "To je preveč kompleksno vprašanje, da bi bilo mogoče odgovoriti tako enoznačno." Šarec pa bi bržkone izstrelil, da ne, ker se je prej najedel žgancev. 

Za razliko od njegovih "novi obraz" predhodnikov se zdi, da Šarčeva sredinska drža ni prazna ali zaigrana, čeprav je edini dejansko igralec.