Nas peče zgaga ali vest?

Pred vrati so prazniki, z njimi pa nova različica oglaševalske ofenzive iz Rogaške, ki namiguje, naj se vendar brez skrbi nažiramo, bomo že z Donatom Mg pogasili. Že prav, da zgago blažimo z naravnim proizvodom očetnjave, pa vendar, ali ni sramotno, da moramo svoje preobjedanje post festum zdraviti – na kakršen koli način že?

Tudi če starorimski bogataši nikoli niso zares bruhali po objestnih pojedinah: v zadnjih desetletjih je s kapitalizmom vzklilo obdobje obilja hrane za vse, ne le najpremožnejše. Ob praznikih so se tako zgodovinski vzgibi pojedin, v smislu družabnega povezovanja in slavljenja tradicij, izpridili v korist “bomo, ker lahko.”

V ozadju takega razmišljanja vidimo vseprisotni vzorec individualizma: “lahko si privoščimo,” za posledice bomo skrbeli kasneje. Ne gre pa spregledati še enega vidika: po mastni in sladki hrani, kakršna za praznike prevladuje, najraje posegamo, ko smo pod stresom. A kaj ga povzroča – ritem življenja, zaradi katerega praznike rabimo – ali kar prazniki sami?