"Naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari."

Slika: Hinko Smrekar / Wikimedia Commons

Simbol letošnjega Slovenskega knjižnega sejma je Martin Krpan, junak iz Levstikove povesti in narodni junak, za katerega tudi mi upamo, da bo začel namesto mesarice in kija uporabljati svoje novo orožje – knjigo.

Martin Krpan z Vrha je arhetipski Slovenec, ikona, ki je bila v devetdesetih letih pomemben gradnik narodne mitologije in blagovna znamka. Navkljub njeni povezovalni vlogi v preteklosti pa postaja res zastarel, mračnjaški vzor. Kritično branje zgodbe bi namreč moralo nekoliko obrzdati naše navdušenje do literarne upodobitve domnevnega narodnega značaja.

Kdo želi postati oportunističen tihotapec? Čeprav je Krpan neizmerno močan in premeten, ostaja zvest podanik tuje oblasti. Odvisen je od njene prizanesljivosti in pohvale, a obenem ga navdaja z zadovoljstvom, ko jo mu uspe prevarati za ščepec soli. V svojih očeh je upornik, čeprav ve, da je le pobožen goljuf. In prav zaradi tistega ščepca bi nas rad spet nalagál, da ščiti imperij pred sovražnikom orientalskega izvora.