Na robu

Slika: Xatarra i xinet / flickr

Po svetu se veča število družin, ki se preživlja z delom na deponijah. Tudi otroci tvegajo svoja življenja, da lahko najdejo uporabne kose plastike, pločevine, stekla in drugih ostankov, ki jih kasneje prodajo. Na odlagališča neprestano vozijo tovornjaki s ''svežimi'' smetmi: če zamudiš prihod, boš tisti dan lačen.

Kljub temu, da so delovne razmere nepredstavljive, delo pa nevarno za zdravje in slabo plačano, je smetišče pogosto edina priložnost. Prebivalci deponij niso le na robu preživetja, so tudi na robu družbe. Le redki otroci obiskujejo šolo, saj cele dneve med smetnmi brskajo za plastiko, ki jo lahko kasneje prodajo.

Lokalne oblasti navadno nimajo dovolj denarja (ali interesa), da bi te ljudi zaposlili drugod, kaj šele da bi upravljali s trdimi odpadki in vzpostavili reciklažni sistem. Deponije se tako premikajo z enega območja na drugega, za seboj pa pritegnejo ljudi in tako sprožijo selitve. Večje kot je smetišče, več ljudi privabi in vse bolj stoji kot turistična znamenitost v urbanem kaosu.