Lepi in mladi

Slika: Justin Pickard / flickr

Eden najpogostejših komplimentov, ki si jih ljudje radi dajemo, je: “Kako si lep/a!” Pri vrednotenju privlačnosti potencialnega partnerja se pogosto, četudi nezavedno, osredotočamo na značilnosti obraza. Simetrija, tipična moškost / ženskost in druge poteze naj bi pričale o naših zaželenih lastnostih – boljšem zdravju, odpornosti in “dobrih genih”, mladosti in z njo plodnosti, pa celo osebnostnih lastnostih in kooperativnosti v razmerju.

Živimo v izrazito vizualni kulturi, kjer, namesto da bi jo kot tako razkrinkali in do nje vzpostavili kritično distanco, s pomočjo raznolikih znanosti utemeljujemo smotrnost svojih izbir (predvsem) glede na videz. Lepota pa bolj kot neko potencialno biološko izpričuje socialno in ekonomsko uspešnost. Ne pomeni lepote kot take, pač pa zmožnost kupiti si (ali izklesati) njene atribute. Lepi ljudje imajo čas, denar in osebnostne lastnosti, ki jim omogočajo, da se sploh ukvarjajo s svojim videzom. Niso nam privlačni zato, ker bi univerzalni naravni zakoni privlačnosti res obstajali, pač pa, ker njihov videz namiguje na okoliščine, ki nam z njimi obljubljajo zavidanja vredno življenje.