Kdo vodi?

Slika: Rennett Stowe / flickr

Si lahko predstavljate volitve brez spremljave javnomnenjskih raziskav? Politika, kjer se javnost osredotoča na problem namesto na priljubljenost kandidatov, zveni utopično. Iz tega sledi, da mnenja, ki se meri z anketami, ljudje ne le sestavljajo, ampak to obratno nanje tudi vpliva.

Bolj kot za to, da merijo mnenja, so javnomnenjske raziskave prisotne kot aparat za vladanje; na eni strani se nanje sklicujejo organi demokracije, z njimi se gradijo kampanje, obenem pa služijo medijem, ki prikazujejo politično areno kot fuzbal tekmo, kot sprotni merilci uspeha.

Tako se pojavijo vprašanja, ali se danes sploh lahko zanesemo na rezultate anket, pa tudi, zakaj bi se nanje sploh zanašali. Ne le, da so vzorci raziskav neenotni in pogosto premajhni; z ustvarjanjem iluzije, da prav in narobe ni vprašanje morale, temveč večine, sprožajo v javnosti čredno nagibanje h kandidatom, ki so popularni. S tem tako pogoj za prevlado večine ni, da večina zares obstaja – dovolj je že, da javnost misli, da obstaja.