Kdo je tu star?!

Slika: Pixabay / Leroy Skalstad

Staranje je proces, ki ga zahodne kulture ob fetišiziranju mladosti sprejemajo s sramoto in grenkim priokusom. Starejši za državo vedno bolj eksplicitno predstavljajo "ekonomsko breme" in najraje bi jih kar odstranili iz družbe.

S starejšimi se pogovarjamo kot z dojenčki. Zaradi pretirano ljubkovalne in previdne, skratka "materinske" komunikacije, se starejši počutijo manjvredne in nekoristne. Verbalna diskriminacija, samota in bivanje v okolju, polnem stereotipov do starejših, dokazano skrajšujejo življenje.

Druge kulture staranje pogosto doživljajo kot obdobje, v katerem življenje šteje največ. Starejše spoštujejo in se od njih učijo, Zahodnjaki pa starost dojemamo kot grožnjo. Starost ne označuje več biološke starosti kot take, pač pa nezmožnost kupiti si atribute, ki jih povezujemo z mladostjo. Za narcistični Zahod značilen patološki strah pred staranjem in smrtjo se prevaja v ekonomske, marketinške in politične kategorije, s časom in gubami obeležena telesa pa so umaknjena iz javnega življenja, da smo lahko, dokler tudi sami ne pristanemo na robu, večno mladi.